Komentar: na postavljanje vprašanj, pričakovanj in tiho nasilje

Všeč mi je, Juš, da si v svojem prispevku (skrabanjus, Med postavljanjem vprašanj… ) enakovredno vključil tudi najin primer in torej tudi izpisal moje ime: kot vodji klasov se mi to zdi zelo dobro, ker se iz tega vidi, da zavedanje (ki ga želimo vzgajati s to našo prakso) ne pomeni posameznikove popolnosti, tj. da se posamezniku ali med posamezniki nikdar ne bi dogajali zdrsi in zapleti, ampak gre predvsem za osebni kompas. Kot »antagonistu« v tej zgodbi pa mi izpis mojega imena pomeni predvsem to, da si mi za razliko od anonimnega, s komerkoli zamenljivega subjekta, priznal konkreten obstoj – namreč, ker mi edino to daje možnost, da odgovorim. S tem pa se vendarle počasi premikamo tudi k poudarjanju procesa in ne le »avtorskih ugotovitev«. In čeprav se vse to že takoj nanaša na celotno vsebino, o kateri pišeš, obenem pa sproža tudi vrsto dodatnih poant, naj vseeno začnem z manjšim, dodatnim komentarjem.

Sam si že lepo pokazal, kako se tisto, kar je bilo rečeno, lahko razlikuje od tistega, kar je bilo slišano, in kako naše predvidevanje in pričakovanje oziroma čustvo, ki ga vsebujeta, vpliva na naše poslušanje/slišanje: zelo nazoren primer. Mene pa je ob ponovnem prebiranju tvojega prispevka (predvsem tistega dela: »Radharani je nato poudarila zanimivo razliko med a) vprašati vprašanje in b) vprašati pričakovanje. Ona je mislila, da bi jaz naredil prvo … «) prešinila še naslednja artikulacija. Tebe sem res vprašala-vprašanje in s tem od tebe želela (bolj kot samo mislila), da bi tudi dalje vprašal-vprašanje. A čeprav moje vprašanje, kot sva razčistila, ni vsebovalo nikakršnega pričakovanja v zvezi z odgovorom na najbolj očitno vsebino vprašanja, pa vendarle je vsebovalo neko implicitno, meni samoumevno pričakovanje – v relaciji s tabo namreč to, da boš razumel, da gre za vprašati-vprašanje, v relaciji z organizatorjem dogodka pa poleg tega tudi, da bo odgovoril, enako iskreno/neobremenjeno, kot jaz sprašujem. Če sedaj pomislim, je najbolj zanimivo to, da sem na ta račun že mnogokrat slišala, da pričakujem preveč od ljudi. Nemara paradoksalno. A ravno tu smo na zelo relevantni točki problematike.

Iz tega vidimo vsaj to, da ljudje vselej skomuniciramo veliko več ravni, kot menimo, da jih. Pravzaprav je eksplicitno izražen (verbalni) pomen, ki mu navadno pripisujemo toliko vrednosti – sploh v zvezi z našo domnevno racionalnostjo – le zanemarljiv delež našega bivanja, komunikacije in medsebojnih/družbenih odnosov, prevladujoč del pa se sočasno odvija na ravni samoumevnega izmenjevanja in sidriščenja vrste implicitnih pomenov, čustev, vzorcev, norm itd. S tem, ko so slednji potisnjeni v implicitno, načeloma naj ne bi bili izzvani, spreminjani. Tej težnji in temu stanju navadno rečemo kultura. Če torej nadaljujem v slogu take eksternalizacije, je »kultura« Slovencev vsaj po mojih izkušnjah še posebej akutno nagnjena k temu, da naj bi posameznik namesto zase raje mislil za drugega, od drugega pa pričakoval, da bo mislil namesto njega. Pravzaprav smo ravno zadnjič po klasu (glej, Raziskovalno gradivo, A_D_K_2013_10_24.mp3) imeli debato o tem, kako komplicirano postane, ko nekdo govori/počne nekaj, ker misli, da drugi nekaj misli/čuti, in slednjič nihče več ne ve, kaj kdo zares misli, ker oba akterja na slepo stresata projekcije drug na drugega. V takih situacijah postane človeku izredno težko »razvozlati klopko« in že samo zase prepoznati, kaj iskreno čuti, želi, pa tudi natančno izreka, saj se medtem že izgubi v predvidevanjih o oziroma v namišljenem drugem. Če pa že kdo lahko prepozna svoje iskrene občutke, ga drugi (ki svojih ne) pogosto niti ne vzame zares, mu ne verjame. In to je prevladujoča praksa.

V tem se ta problematika začne navezovati tudi na prispevek Tiho nasilje…

Tiho nasilje in odvisnost od odnosov

(jump to EN excerpt)

Ne odkrivam tople vode, vendar sem to besedilo moral napisati po mini seriji dogodkov, ki so navzven delovali popolno različno, v notranji logiki pa so podobni kot jajce jajcu.

Moja prijateljica se mora odseliti iz stanovanja in išče drugo. Še do pred kratkim je razmišljala, da bi se vselila k prijateljici in prijatelju, s katerima se načeloma dobro razumejo. Vendar si je premislila po sledečem dogodku. Po celem tednu, ko je kljub bolehanju veliko delala v službi, sta jo priganjala na večerjo in kasneje na žur. Zaradi mnogo razlogov, predvsem pa zaradi slabega zdravja, je rekla, da ne namerava iti nikamor. Bila je sobota, njen prvi prosti dan po napornem tednu dela, zato ves dan ni počela ničesar in ji je to zelo ustrezalo. Prav to pa je bil »argument« možne bodoče sostanovalke, iz katere je kar vrelo razočaranje. Jasno ji je dala vedeti, da ji ni prav nič všeč, da se jima ne pridruži.

Želim navesti še en primer, ki za razliko vključuje mene osebno, ter nato zadevo pripeljati do premisleka o povezavi med navedenimi dogodki. Nedavno sem se v petek zvečer odločil pisati članek za faks. Še pomislil nisem, da bi šel ven, ker tudi nisem imel volje za to. Imel sem nesrečo, da smo na obisk dobili prijatelja mojega cimra, enega izmed glavnih, ki želijo povsod in za vsako ceno narediti zabavo ter tako ne vidijo ničesar drugega. Ko smo večerjali, se je počasi začelo: gremo ven, ne? Mirno sem odgovoril, da danes ne grem in da jim želim »cool and crazy party«. Nato pa je sledil val vprašanj, češ kaj moram tako pomembnega delati ipd. Ko sem začel utemeljevati (bolje braniti – zaradi njegove poze in odnosa), je imel vedno pripravljen odgovor, da imam še čas, in me sploh ni poslušal, kaj imam povedati.

Torej, nasilje vidim in čutim v vztrajni prisili v delovanje, ki je osebam, ki ga izvajajo, evidentno in očitno edino v danem trenutku. Predvsem me čudi, kako lahko v drugem prikazanem primeru nekdo bolje od mene ve, kako si razporejam čas, kako se počutim, kaj si želim itd., ter predvsem, kakšne egoistične korenine imajo vzgibi za tako delovanje. Tiho nasilje iz naslova prispevka vidim v nekakšni »odvisnosti od odnosov«, kot je to lepo ubesedila Radharani (radharanipernarcic v Psiho-somatski bavbav: WANTED!). Ta odvisnost, ki bi jo jaz poimenoval »lepljenje na osebe«, se po mojem lepo kaže v dejstvu da v prvem opisanem primeru dve osebi preprosto nista mogli iti na večerjo brez določene osebe. Na tem mestu pa se sprašujem, kaj je vzgib za tako njuno ravnanje. Morda celo predpostavljata, da je moja prijateljica odvisna od odnosov prav tako kot onadva, zato je nista pustila same in nista šla na večerjo brez nje. To menim zato, ker se neredko zgodi, da človek projicira svoj vzorec vedenja/mišljenja/čustvovanja na nekoga drugega, saj je v svojem vzorcu tako utečen, da misli, da drugi mora delovati na podlagi enakih vzorcev, saj menda drugačni ne obstajajo. Prepričan sem, da je ta proces nereflektiran, vendar ne povsem nezaveden, saj se mu očitno lahko nekako približamo. Refleksija je težja za osebo, ki je v svoj vzorec »potopljena«). Podobno sem sam projiciral nek svoj vzorec v pogovoru z Radharani, o čemer sem pisal v prispevku Med postavljanjem vprašanj in pričakovanj.

Kaj je »zdravilo«, s katerim lahko kljubujemo takšnim načinom nasilja? Ne pustiti nikomur, da se o naših zadevah odloča namesto nas in da nam drugi ne polagajo besed v usta? Ta problematika ima namreč lahko, če zadevo apliciramo na širše dimenzije, zelo politične razsežnosti.

EN excerpt:

Med postavljanjem vprašanj in pričakovanj

(jump to EN excerpt)

V tem zapisu želim na podlagi nekaterih izkušenj pokazati in razmišljati o razliki med postavljanjem vprašanj, ki iščejo informacije, in postavljanjem vprašanj, ki vsebujejo in posredujejo pričakovanja, na kar me je ob nekem pogovoru opozorila Radharani.

Nekega dne sem med delom v lokalu dobil dve stranki, moškega in žensko. Ona je jokala, on pa vztrajno na plan vlekel robčke in jo tolažil. Tuhtal sem, kako naj s kakšno malenkostjo pomagam, in stuhtal, da lahko (v svojih s pijačami omejenih možnostih) prinesem kozarec cedevite, ki jo imamo natakarji tam brezplačno. Oba sta bila videti kar zadovoljna. Cedevito sem prinesel skupaj z računom, ki sta ga hotela malo prej. Moški mi je dal nekaj napitnine. Tu se razmislek pravzaprav začne: je to naredil iz čistega zadovoljstva nad postrežbo ali morda zato, ker je mislil, da moja gesta predpostavlja povratno vljudnostno gesto, ki mojo vzajemno ovrednoti (npr. z denarjem in za ceno »dejstva«, da se spodobi)? Ali pa je morda celo mislil, da sem napitnino hotel in sem s tem namenom sploh napravil to gesto (kot se mi je na primer nenehno dogajalo v Maroku)? Torej, bolj kot moj vzgib za napitnino me zanima, kako sta situacijo razumela onadva oziroma, ali sta mojo gesto razumela brez nahrbtnika pričakovanj v ozadju (za katerega lahko iskreno rečem, da ga ni bilo).

Sledi drugi primer, ki ga želim na koncu povezati s prvim v zasilen razmislek. Radharani me je ob priložnosti vprašala, ali bi hotel organizatorju nekega performansa, na katerega sem bil povabljen, najprej povedati, da bi jo to izredno zanimalo, in ali bi bilo kaj prostora, da bi nemara lahko sodelovala tudi sama. Sam sem vprašanje razumel kot prošnjo, naj organizatorja vprašam, ali bi lahko tam sodelovala tudi ona. Zanimivo je, kako sem zaradi svojih verjetij o pomenu njenega vprašanja spremenil samo vprašanje (ga strnil v poenostavljeno prošnjo) oziroma ga slišal popolnoma drugače. Do te zanimivosti pa sva z Radharani pravzaprav prišla šele ob pregledovanju pričujočega prispevka, kar je vodilo v refleksijo konstitutivnih mehanizmov v tistem najinem pogovoru. Ker sem takrat imel občutek, da je program dogodka že dokončno začrtan in v njem ni več prostora za spremembe, organizatorju niti nisem posredoval njenega vprašanja, saj sem mislil, da bo to dojel kot breme. Še več, da ga bom z vprašanjem postavil v neprijetno situacijo. Radharani je nato poudarila zanimivo razliko med a) vprašati vprašanje in b) vprašati pričakovanje. Ona je mislila, da bi jaz naredil prvo, sam pa sem zadevo videl izključno v horizontu druge možnosti in hkrati predpostavljal, da bo tudi organizator to razumel na tak način.

Nadalje želim razširiti ta razmislek tudi na druge vrste komunikacije. Čeprav ni dvoma, da sta na primer tako verbalna kot telesna komunikacija nabiti s pomeni (tj. da imajo tako določene besede kot tudi določeni gibi telesa (habitualno) močno določene pomene), pa vseeno menim, da ob dovolj dobri alertiranosti bolj ostro zaznavam prav odtenke telesne komunikacije in da je ta včasih še bolj povedna od vseh ostalih vrst komunikacije.

Ker slednje opazujem tudi pri sebi, si upam trditi, da je (in bi bilo) veliko bolje, ko/če delamo (bi več delali) na reorganizaciji svojih senzoričnih predstav, saj lahko svet tako dojemamo bolj barvit, bolj v skadu z realnostjo in mu dodamo več čutnosti, senzibilnosti.

EN excerpt:

Kako najti sebe v sebi, kako se sebe v sebi dotakniti

Ob prebiranju zapiskov »soklasovcev« sem razmišljal, kje v meni se je skrivala blokada pred pisanjem, v katerega nas spodbuja Radharani (radharanipernarcic). Pričujoči sestavek skozi samoizpoved in samoraziskovanje pojasnjuje vzroke in razmišljanja o vsebini naših srečanj, predvsem pa o načinu dojemanja in mišljenja nas in naših teles.

Delavnice sem začel obiskovati v obdobju močne zaljubljenosti v enega izmed »klasovcev« in s tem povezane želje po fizični bližini. Fant je bil študijski kolega in prijatelj in bolj kot sem ga spoznaval, močneje me je privlačil. Bal sem se verjetne zavrnitve izpovedane ljubezni, moja naklonjenost pa je zaradi nedosegljivosti subjekta poželenja prerasla v manično obsedenost in samotrpinčenje, ki ga nisem razumel, še manj pa sem se znal s tem soočiti. Želja po njegovem dotiku je bila peklensko boleča. Bil sem (mu) tako zelo blizu in hkrati tako zelo daleč. Ob pričetku klasov sem verjel, da bo fizična bližina raziskovanja telesa in telesnosti zadovoljila moj »gon po približevanju«, refleksija fizičnih vaj pa dala uvid v njegovo dojemanje samega sebe. V raziskovanje gibanja sem vstopal nabit s pomeni, hrepenenji, frustracijami, ki jih nisem mogel ne izraziti ne udejaniti. Želel sem jih utekočiniti v navidezno brezpomenskih bežnih stikih med nama. Zgodilo se je ravno nasprotno. Bolj kot sem spoznaval njega, njegovo telesnost in telesnost »soklasovcev«, bolj sem spoznaval sebe, svojo telesnost in telo ter njegove reakcije in odzive.

Občutke ob vajah bi ob refleksiji znal ubesediti, vendar si jih nisem upal. Kako bi si lahko drznil povedati, da so bili med raziskovanjem senzorične/taktilne asociativnosti in telesnega spomina (»touchscape«) drsenje po koži, piki, zbadanje, šepetanje, mršenje las slika temnega gozda, vej, gomazenja po listju, prepoznavanje teles dveh ljubimcev in nežnega ljubljenja. Intimna, erotična izkušnja dotika je morala ostati sebi lastna (neubesedena). Zakaj? Bal sem se namreč, da bo negativno ovrednotena, stigmatizirana. Še posebej, ker sem včasih občutil (tudi) nehoteno vzburjenje, ki sem ga potlačil. Od kod (je izviral) strah pred (potencialno) erotičnostjo naših dotikov (in naših teles)? Saj so vendar tako kot drugi dotiki fundamentalen del nas samih? Zakaj imajo rokovanje, trepljanje, pozdravljanje drugačen pomen kot masaža, poljubljanje, držanje za roko? Na klasih smo se spraševali, na kakšen način dojemamo različne elemente dotikov (dinamika, jakost, smer, asociativnost itd.) in kdaj se zgodi trenutek družbenega konsenza, ko se nanje prilepi nek pomen, premalo pa smo po mojem mnenju razmišljali o tem, da smo si ljudje med seboj različni in lahko različni dotiki v različnih ljudeh sprožijo različne reakcije. Je torej sploh smiselno govoriti o »drugih dotikih«, če pa ima lahko prav vsak dotik za nekoga svoj(stven) pomen? Mislim, da smo premalo pozornosti namenili intencionalnosti naših dotikov oz. o prepoznavanju namenov in želja, ki jih sprožajo. Kdaj in kako je (bilo) lahko gibanje lesene krogle med dlanema dveh posameznikov erotično? In ali so bile vaje v parih (dotiki, raztezanje) za tista dva udeleženca, ki sta tudi sicer v partnerski zvezi drugačnega pomena kot za druge pare?

Do kakšne mere, predvsem pa kdaj svoje in/ali telo drugega dojemamo kot privlačno in/ali erotično?  Čeprav smo veliko časa namenili iskanju izvora samozavedanja telesa, osmišljanju sebe v prostoru in raziskovanju mehanizmov notranjega delovanja, sem imel pogosto neprijeten občutek, da nam ne steče, da ni pravega žara pretoka itd. Morda je bil vzrok ravno v nepoznavanju samih sebe in svojih teles. Nezmožnost razumevanja, obvladovanja in nadzorovanega upravljanja erotičnosti naših teles je po mojem mnenju povzročila, da smo to iskali od znotraj, pozabili pa od zunaj – de-erotizirali. Mislim, da prav tako nismo razmišljali o nadgradnji erotičnosti – seksualnosti – kot konkretni “praksi” oz. “lokalizirani erotičnosti”. Jo lahko enačimo s privlačnostjo ali ne?

Kljub pomislekom, ki jih izpostavljam, so mi klasi pomagali, da sem (tudi skozi proces bolečega in dolgotrajnega od-ljubljanja) spoznaval in reflektiral zaciklanost v avtomatizem prepoznavanja občutkov in odzivov le na površinski jasno zaznavni ravni. Vedno bolj in bolj sem se čutil utelešenega. Radharani je enkrat rekla, da naša telesa sporočajo veliko več, kot znamo opaziti oziroma kot smo si sploh pripravljeni priznati, in to sem prepoznaval v praksi, pri odnosu sebe s »soklasovci«. Ko sem jih nekaj časa opazoval, sem dobil občutek, da lahko prepoznam pomen gibov, dotikov, gest, nasmehov in jih ovrednotim. Ključ za razumevanje svojega zaljubljanja je bilo ravno podrobno opazovanje (Love is attentive observation, kot nam je to enkrat rekla Radharani), ki mi je pokazalo, da ljubiti ne pomeni nujno biti z nekom, temveč je lahko tudi biti ob nekom – z nekom na različne (neintimne) načine.

Po dveh letih ugotavljam, da so (bili) klasi zame pot. Pot samospoznavanja, prepoznavanja, pot v-telešanja, osmišljanja (samega sebe), pot delovanja, pot ubesedovanja, presoje in neobsojanja, predvsem pa pot učenja, ki odgovarja na osnovna vprašanja: kdo sem, kaj sem in kaj želim.

Psiho-somatski bavbav: WANTED!

(jump to EN excerpt)

Ker so že prvi prispevki polni tematik, ki bi jih po stari dobri navadi najraje preprosto klasificirali v polje psihologije in/ali psihoterapije (bodisi da bi si jih te discipline prisvojile bodisi da bi se jih neke druge znebile), obenem pa se neprestano pojavlja tudi vprašanje, čemu sploh vstopati v nekakšen senzibilizacijski trening in zakaj (če sploh) taki vadbi in veščinam reči psiho-somatske, želim na tem mestu razčistiti nekaj temeljnih dejstev, ki omogočajo razumevanje te problematike.

Začnimo torej tam, kjer se začne večina zgodb, ter si za ponazoritev sposodimo še špico Radia Študent, ki zadevo kondenzira nekako takole: »Za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi ribniki, za devetimi gozdovi in za devetimi studenci … živi pošast, ki pravi: ‘Oh pizda, kje jst žvim?!‘«.

Živimo namreč v nekem družbenem prostoru, ki strokovne, kulturne in širše življenjske prakse koncipira in organizira po principu kdor-pleza-pleza, kdor-plava-plava, kdor-ribari-ribari in kdor-je-gozdar-je-gozdar. Po tej isti logiki tudi ribniki in vodovja menda niso inherenten del gozda, gozd ne porašča tudi gora in studenci se ne vijejo ravno iz gorskega skalovja – vse se ločeno v svoji kategoriji niza eno za drugim, kilometri se nabirajo po maniri enostavnega seštevka in tako slednjič res pride do percepcijskega učinka, da ta pošast živi »bogu za ledžima«, nekje neskončno daleč stran od vsakršne civilizacije in kulture. Že res, da je včasih za namene lažjega sporazumevanja pač smotrno stvari tudi ločeno imenovati, jih kategorizirati in jih prakticirati v določenih okvirjih, a tu gre za nekaj drugega: Nekaj, kar sega dlje (ali pa bolje drugam) od ustvarjanja »polj« kot dobre podlage za lepljenje vrednostnih konotacij ter politiko disciplinarnih avtoritet in/ali iz nje sledeče aktualne tendence po interdisciplinarnosti. Vprašanje psiho-somatskega namreč v celoti postavi pod vprašaj dojemanje sveta kot »niza ločenih škatel«, za katere pa še prepogosto menimo, da obstajajo izven nas samih – vse dokler nas kaka fizična bolečina ali pa kak zastoj v našem delovanju vendarle ne opomni, da to ves čas smo mi sami.

Da bi stvar postala bolj oprijemljiva, se želim za iztočnico nasloniti na dogodek s konference antropološkega združenja EASA v Parizu, 2012. Po mojem prispevku, v katerem sem predlagano temo omahovanja (»Hesitation and uncertainty in bodily practice«) predstavila v okviru specifičnih psiho-somatskih stanj in tehnik, se je namreč vnela burna debata o tem, ali je termin psiho-somatsko sploh ustrezen.

Strah pred Zdaj!

(jump to EN excerpt)

Od našega pogovora z Radharani (radharanipernarcic) in s Klemnom sem se cel teden borila z mislimi, kaj naj napišem o klasih. Dogovorjeni rok za oddajo prispevka je bil včeraj, šele danes pa sem se odločila, da dejansko poskušam nekaj napisati – umiriti beganje lastnih misli in se prizemljiti v besedah. Med tednom sem ugotovila, da se moj osrednji problem ni vrtel oziroma se še zdaj ne vrti  okoli vprašanja, kaj napisati o klasih, temveč se je nanašal na pisanje samo. Pisanje je tisto, kar me vrže iz tira. Tisto, kar najbolj odrivam od sebe. Pisanje je strah mojih misli, mojega uma. Te misli se nato prenesejo v konice prstov na rokah, želodec in srce ter se tam zavezljajo in obstanejo. Vsa popolnoma otrpnem in postanem majhna. Kaj delam s strahom oziroma kaj strah dela z mano?

Včasih sem pisala dnevnike. Še zdaj imam nekatere od njih spravljene. Na stotine popisanih strani. Sčasoma in potihoma se je v moje misli začelo plaziti prepričanje, da je moje lastno pisanje in mišljenje popolnoma banalno. Strah pred nedovršenim pisanjem me je odvrnil od pisanja. Pisanja je postalo strah mojih misli. Odnehala sem.

Danes vsak tekst, ki ga moram napisati, spremlja isti miselni tok, ki gre nekako tako:

1. napisano bodo brali drugi
2. ti drugi bodo tehtali moje besede in misli
3. se ne/strinjali z mano
4. sledili bodo poglobljeni dialogi in debate, morda celo nova spoznanja
5. bojim se, da se moja »globina« izkaže za »plitvino«
6. bojim se, da ne morem iti dlje, da ne morem dojeti globin drugega
7. bojim se, da me bo to pripeljalo do dvoma v jedro moje lastne osebnosti

Še preden začnem s pisanjem, si v glavi naredim že cel scenarij, od začetka do konca. Komaj stopim v plitvino, že razmišljam o nekih abstraktnih globinah in o moji nesposobnosti pogajanja z njimi. Misli mi bežijo k nekemu namišljenemu cilju, v namišljeno prihodnost in ob tem popolnoma “odtelesim” konkreten Zdaj. In ponavadi se stvar tu zaključi, vsaj zame.

Tako nekako zgleda moja miselna pokrajina strahu. Vedno obstanem v plitvini, kjer si namakam noge, z očmi pa stremim v daljavo, kjer so tiste preklete globine. Teksta ni. Tokrat sem se odločila drugače, pustila sem strahu, da mi pomaga pisati.

EN excerpt: 

Dve vrsti domačnosti

(jump to EN excerpt)

Ne le, da strah neradi priznamo, zna biti zoprno tudi govoriti o tem, kako se nanj odzovemo. Pa vendar, to vprašanje me je neposredno doletelo že drugič ta teden – v prvem primeru sicer drugače oblikovano, a sem v javnem ambientu in v družbi s kolegico veliko težje prišla do svojih strahov kot pa doma – zapirala sem oči in jih iskala, pa je bilo priklicevanje skoraj neuspešno. Kot da bi izven svojih prostorov delovala pogumneje, močneje, z večjo lahkoto našla svoje odgovore, medtem ko imam v samoti in poznanem manj odpornosti. No, to je bila ena od ugotovitev prvega razmisleka, zdaj pa k našemu vprašanju.

Glede na stopnjo strahu se začnem ozirati za oprijemljivimi točkami: kaj menijo o tem drugi, kako drugi ravnajo v podobnih situacijah, komu naj povem, kako naj se izmažem, ne da bi druge obremenjevala. Zelo pogosto podporo iščem v drugih, v tolažbi, pomiritvi – češ »panika me grabi, pomiri me«. Kar je bolje kot pred leti, ko je to bila samo živčnost in agresija, ki sta leteli v soljudi, kot bi bili oni vzrok mojih nelagodij.

Zdi se, da je množica mojih strahov nekakšno oko, ki si ga naredim nad seboj, nekakšna pričakovanja, ki nimajo prave zveze s situacijami ter se z njimi oviram pri delu. Z njimi se težko soočam. Čakam na male detajle, ki me bodo odvrnili od teh ‘fiksnih idej’, ali pa čakam, da se bo ta fiksacija nekako ideološko omilila v meni. Pogosto gre namreč za sodbe, ki jih pri sebi ostro izvajam nad delovanjem drugih in se potem, ko se prepoznam v istih mehanizmih, moram soočati z zrcalno sliko. Čas pomaga, neredko pogovori, v katerih vidiš, da so se stališča spremenila, omilila, da v situaciji vidim nove izhode.

Če sem časovno omejena in je strah vezan na nekaj, kar moram urediti, potem se v meni sprožijo npr. naslednji mehanizmi: vseeno mi je za to situacijo, samo spelji (to ponavadi nekako ne pomaga); gotovo mi bo uspelo optimalno, samo spelji. Na splošno te shrambe nimam kaj preveč obložene.

Najbolj pomaga, ko se zagrebem v delo, stopim v stik z ljudmi. Morda je odgovor tudi na to vprašanje – ko zapustim prostor domačnosti.

Pri bolj esencialnih stvareh, kot so npr. odnosi, strah pred izgubo, pomiritev iščem tako, da si predočim in pri ljudeh preverim, da se razumemo in da je vse v redu. Pa tako, da obudim spomine na preživeto, na načine, kako poznam te ljudi, kakšni so, na situacije, v katerih smo si stali ob strani, ali pa kaj smo skupaj preživeli in kako. Fino je, kadar vem, da nekdo ne bo brez razloga proti meni, to prepoznanje, vednost – tudi neka vrsta domačnosti – je nekaj, kar mi daje ogromno opore.

EN excerpt:

Pozor: trikotni znak na cesti!

(jump to EN excerpt)

Ob branju prisotnih prispevkov mi v glavi malo da ne brni: lahko bi rekla, da me grabi čisto veselje, ko vidim, kaj vse se začne valiti na plano, ko se enkrat v steni pojavi le drobna, komaj opazna razpoka. A preden se lotim svojih nadaljnjih razmislekov o tej in oni temi (od katerih vsaka terja svojo lastno obravnavo), bi vsem skupaj želela postaviti eno, recimo temu delovno vprašanje:

 Kaj delaš/ storiš s svojim strahom?

Do sedaj smo namreč trčili že ob kar pestro paleto občutij, kot so npr. odpor, frustracija, tesnoba, zadržki itd., ki so pravzaprav vsa nekako povezana s takšno ali drugačno obliko strahu. Strah, na katerega apelira moje vprašanje, je torej mišljen v najširšem pomenu besede – kot neka podtalna sila v nas, za katero niti ni tako težko prepoznati (čeprav malce težje priznati), da deluje na nas: da nam nekaj stori, povzroči (»does something to/with us«). In vendar, za tukajšnje namene je predvsem pomembno pogledati (tudi) tja, kjer se začne naše prepoznavanje in zavestno delovanje, se pravi, tja in od tam dalje, ko se ovemo, da

moj strah  ≠ jaz

Ergo: jaz lahko s strahom nekaj počnem/ storim.

Recimo torej, da je strah nekaj, kar nas žgečka. In ko nekaj žgečka, so temu žgečkanju inherentni tako veselje in zabava kot bolečina in skrajna iritacija: ničesar od tega se zares ne da znebiti, lahko pa se osredotočiš. Fokus-zanimanje-naravnanost tvorijo trikotni znak, ob katerem niti zares ne ustaviš niti ne pelješ gladko dalje – ustavljaš, z intencijo, da bi videl, če in kako lahko pelješ dalje.

EN excerpt:

Začeti od znoter oziroma sploh začeti

(jump to EN excerpt)

Na klase sem začel hoditi verjetno v začetku januarja 2012. Do pred kratkim sem te »seanse« dojemal zelo izolirano od ostalih aktivnosti in življenja, skorajda kot vzporedno realnost. Ker sem te izkušnje z manjšimi izjemami vedno reduciral na »izkušnjo«, moment, zato nisem razumel kontinuitete procesa, kar je bilo kljub temu vedno pred očmi. In spet ima nek francoski mislec, ki je že pod rušo, prav: skrito je prav to, da nič ni skritega. Vse imamo (bolj kot ne) pred sabo, od naše percepcije pa je odvisno, koliko od tega vsega pustimo na periferiji in koliko na videz nepomembnim stvarem pustimo blizu. V klasih vidim »vrednost« (kakorkoli se to že sliši grozno) predvsem v tem, da te ukoreninjene mehanizme večinoma nezavednih vrednotenj drobtinic percepcije realnosti skušamo opazovati, spreminjati. Naloga je težka, vendar vedno odvisna od nas in od lastne »brce v rit«.

Za trenutek bi se rad ustavil še pri zgoraj opisanem izoliranem umevanju klasov. Podobno se mi kdaj pa kdaj dogaja ob igranju glasbe. Verjetno se bo v tej ali podobni situaciji prepoznal skorajda vsakdo. Torej – spomnim se nekega koncerta, ko se je vsem v bendu »poklopilo«, in to zares poklopilo. Vsaka nota je stala na mestu, bilo je veliko prostora za improvizacijo, vsem se je vse »posrečilo«. Če nadaljujem z nerazumljivostjo – takrat sem prvič doživel, da sem lahko svoj lasten koncert spremljal z distance, čeprav ves potopljen v glasbo. Verjetno je ta poglobljenost prav pogoj za kasnejšo oddaljitev, ki pa ne pomeni nezainteresiranosti, temveč zares biti-v-trenutku. Zakaj to opisujem? Ker sem takrat to izkušnjo dojemal podobno kot izkušnjo klasov – nekaj nenavadnega in zanimivega. Tu pa se je ustavilo. Če bi bil v tistem momentu sposoben refleksije, bolje rečeno pozornega opazovanja procesa, v katerem sem bil, se mi to verjetno ne bi pojavilo le enkrat oziroma ob zelo posebnih priložnostih. Tisti občutek, čeprav redek, ni čudež, da se ga poustvariti oziroma ponovno doživeti, tudi bolj pričakovano. Zdi se, da je oblika izkušnje na klasih in opisane situacije na koncertu radikalno drugačna, princip, po katerem lahko opazujemo in smo prisotni, pa je isti. Gre za opazovanje notranjih mehanizmov in ne pojavnosti. Ne-očitno lahko spremenimo v očitno. Na klasih smo to skušali početi, ključ do opazovanja pa je »budnost«. Slednja ne pride sama od sebe, potrebno se je brcniti.

Najbolje je, da brcnemo sami sebe, kdaj pa pomaga tudi, če »zahteva« po prisotnosti pride od zunaj. Kratko bom orisal le eno izmed mojih ne tako številčnih brc samega sebe. Večjo budnost in s tem osmišljenje klasov sem počasi začel dobivati vzporedno s spoznanjem, da klasi niso in ne smejo biti ločena realnost in da so hkrati uporabni v vsakdanu. Pravi Sherlock! Še posebej bi rad omenil naslednjo vajo, s katero zdaj velikokrat razumem medčloveške odnose. Med stanjem druga proti drugi se osebi dotakneta z dlanmi ene roke (v smislu Tarzana in Jane; podobno je, če se med dlanema znajde žogica). Počasi začneta s »prilepljenima« dlanema potovati po prostoru, pri čemer si izmenjujeta iniciativo gibov in dajanje smeri. Pri tem se ustvari posebna komunikacija, pri kateri se zelo hitro lahko zazna, ali je drugi še prisoten. Za moje pojme se pri tej vaji da tudi lažje opaziti dinamiko odnosa kot na primer pri vsakdanji komunikaciji, saj sem pri komunikaciji, kjer prevladuje dotik, bolj senzibilen. Zdi se mi, da smo se lahko pri tej vaji »oprisotili« hitreje in/ali lažje, saj je bila to naša naloga, vaja kot taka pa je bila tudi na nek način izolirana od realnosti v smislu svoje nenavadnosti, neobičajnosti v vsakdanu. Povezava med to vajo in vsakdanjimi situacijami mi je pomenila prvo resnejšo brco v rit.

Terjanje prisotnosti in odstiranje vsakdanjih mehanizmov naših zaznav vodi v spoznanje, da posameznik in posameznica nimata le enega svojega »kako«, svojega načina, da torej obstaja mnoštvo možnih pristopov in vzorcev. Na tem mestu se zastavlja vprašanje, ki ga je nujno poudariti. Si resnično želimo možnosti izbire ali težimo k ohranjanju svojega vzorca in principa, saj je to mehurček varnosti, “comfort-zone”? Odkrito povedano, sam se osebno izbire kdaj bojim, drugačno možnost pa vidim (ko jo sploh vidim) kot mogočo, ampak je ne zagrabim, ker vseeno predvidevam (brez intelektualnega dela seveda; torej a priori), da mi, če bi jo zagrabil, ne bi bilo udobno. Da, predvidevam, saj ne morem vedeti. Pogosto se mi dogaja, da si drugačen način predstavljam kot nezdružljivega s mojim »prvotnim«, torej pridem v pozicijo ali-ali. Kar pa ni nujno. Prisotnost in možnost izbire je morda vredno videti ne kot težo, temveč kot užitek, ker se človeku odprejo novi pogledi. Vendar, da ne bo pomote, sam tega ne počnem redno. V večini primerov je pač lagodneje plavati v glavi, torej zgolj-biti, kar pa ne pomeni resnično biti (prisoten).

Za konec paradoks par excellence. Radharani (radharanipernarcic) nas je enkrat (najbrž večkrat, pa sem si enkrat to še posebej zapomnil) eksplicitno opozorila na nalogo, katere prisotnosti na klasih dotlej nisem dojel – torej da informacije iz periferije percepcije (tam se znajdejo, ker jim a priori damo nalepko nerelevantno) povlečemo v eksplicitno. Na glas je torej artikulirala nalogo, vendar sem to zares dojel šele, ko sem prav ta princip dojel kot eksplicitno izraženega. Preden sem preko prakse dojel in začel uporabljati ta princip, sem prav slednjega lahko zapopadel le, ko je bila njegova notranja logika pripeljana iz (moje) vedno prisotne megle v eksplicitno, tj. servirana na krožniku.

EN excerpt:

Zadrege delovanja

Je že res, da je vsaka zgodba individuuma specifična v niansah, a zdi se: v kolikor se želimo človeku približati, potrebujemo iskrico, ki plete niti. Najlažje si jo predstavljam kot ‘zaljubljenost’, tisto kar te očara. Pri tem neko instinktivno vedenje pravi: ‘prav’. Gon po približevanju pa raziskuje naprej.

Ok. Ni se torej treba vprašati, kaj, kako se zgodi, ko se niti pletejo, pač pa kaj in kako se zgodi, če se ne. Še pomembnejše vprašanje se postavlja v drugem razdelku. Cilja na zmožnost kooperiranja in sodelovanja z ljudmi, ki jih ne začutiš, negativno začutiš, ali preprosteje, s tistimi ljudmi, ki jih ne maraš. V primeru, da iste občutke kot do posameznikov gojiš do predmeta obravnave ali obratno (se pravi, izhodišče negativnih čustev je lahko tudi predmet obravnave), je moje prepričanje, da je pot smiselneje zaključiti. A  velikokrat zaradi kontekstualnosti, v kateri se posamezniki znajdemo, to preprosto ni ena izmed možnosti. Razmišljanja, ki ob takšnih situacijah razporejajo naša čustva v gugalnico, naše delovanje, prisotnost ponavadi spravijo na raven pasivnosti, tudi zavračanja.

V takšnih življenskih epizodah je potrebna terjatev. Je potrebna strogost. Pa ne do drugih, pač pa do sebe. Potrebna je strogost v delovanju, ki prinese meta naracijo življenja, zavesti. Kajti v nekaterih situacijah (službena razmerja, realizacija skupinskih projektov, zakonsko odrejene zahteve ipd.) je skupen cilj ‘pomembnejši’ oziroma lepše in pravilneje rečeno, oprijemljivejši od naših posameznih pričakovanj, želja, hrepenenj. Takrat vstopiš prav s terjanjem, zahtevanjem in strogostjo v svoje delovanje, predvsem zato, da preko del(ovanj)a razviješ držo. Včasih se to razmerje zaključi po temporalnemu druženju. Vseeno pa je princip delovanja dobro obdržati, kot eno izmed naših kvalitet. Če skušamo malo ironično pojasniti s tavtologijo; ‘če delaš prav, je prav’, to pa je vedno dobro.

‘Delati prav’ se seveda zdi transparentno izhodišče delovanja, a pravzaprav ni vedno tako. Ko v razmerje do delati prav, stopijo neuresničene in nepotešene želje, se hitro pojavi frustracija, delovanje pa se razvodeni v pasivno prisotnost, grobo rečeno pa še dlje – posameznika v izpraznjenega opazovalca. Prav tu je bistveno opozoriti na odgovornost. Ko se vprašamo po njej, je fino to interogacijo izpeljati v dialektičnem smislu.

Sledil bo tudi primer, a najprej pojasnim zakaj tukaj ‘koristi’ dialektika. Prvič, frustracija (med željo, pričakovanji in na drugi strani dejanskostjo situacije) se razbremeni, saj si znotraj situacije relativiziraš željo. Drugič, prednost se kaže še v tem, da prideš do drugih značilnosti sebe, kar se zdi še pomembneje, saj bi lahko z optimizacijo prestopile iz razmerja frustracija – tesnoba v odgovorno in razbremenjeno delovanje.

Primer: Sama ne zamujam. Ne maram pa tudi, da brez obvestila zamujajo drugi ljudje, s katerimi imam dogovor. To me spravi iz tira, saj se v tem kaže nespoštovanje in diskreditacija mojega časa, dela in pripravljenosti. A ko pomislim, zakaj sama ne zamujam rada, se odgovornost, ki jo ponavadi pričakujem od drugih, ne sproži, pač pa jo nadomesti bizaren razlog. Ta sidrišči v neprijetnosti pojasnjevanja. V kolikor bi potencialno okoliščine od mene zahtevale, da ne pridem točno, je zadrega pred pojasnjevanjem in nezadovoljnostjo drugega človeka prevelika, celo tako, da sproži občutek krivde, zato bom naredila vse, da ne bom zamudila. 

Skratka, delovanje, ki se kaže kot odgovornost navzven, to pravzaprav ni. Čemu tako strogo, bi se morebiti vprašali, bistven je vendar rezultat. A vseeno, dejstvo krivde in zadrege, še zdaleč ni prijetno, zato bi bilo smiselno izgladiti to hrapavo odgovornost, ki obdrgne duha. Pri tem pa strogost, ki opozarja na nepravilnosti in površnosti v razumevanju sebe in drugih, zraven kopiči male gradnike za gradnjo mostu do drugega (če se ga seveda posameznik odloči graditi).

O moraliziranju, ki ga nihče ne izvaja, comfort-coni ter o zunanjasti in notranjosti mlinov na veter

(jump to EN excerpt)

Začela bom, kot se tudi sicer nemalokrat začnejo delavnice, ali pa se problem izpostavi kje drugje, namreč z odgovornostjo do skupine, čakanjem, prilagajanjem dogovorjenemu pa tudi temu, kdaj sploh pustimo in naredimo prostor, da o posameznih situacijah tega prilagajanja in posledicah zamujanja govorimo. Pričakovanje, da bo razlaga, potreba po takem pogovoru pomenila še eno v vrsti moraliziranj, je nekakšna varnostna zaslomba, za katero veselo in vešče spregledujemo stanja vztrajnega postavljanja se v pozicijo krivde in nelagodja. Tovrstni mehanizmi, da nas nekdo želi z nečim omejevati, so precej simptomatičen izgovor, ki ga uporabljamo, da nam v dogovorih ni treba sodelovati, čeprav smo si zanje pravzaprav sami prizadevali. Je nekakšen dokaz, ki si ga ustvarimo, zato da dokazujemo, da nas drugi ljudje omejujejo v naši svobodi, medtem ko si prizadevajo za ta isti dogovor, za piko na i pa iz distance gledano niti ni povsem jasno, zakaj naj bi ta drugi nekaj takega kot je omejevanje počel, želel ali potreboval.

Sama pogosto veselo reproduciram to samopomilovanja polno pozicijo krivde. SonjaZ npr. nima veliko potrpežljivosti z ljudmi, ki zamujajo, in če ji sicer niso ljubi, bo postalo zamujanje kmalu prva in zadnja karakteristika, ki jo bo pri teh ljudeh videla. Juš (skrabanjus) je dodal, da je njemu poleg simpatije s človekom, pomembna naklonjenost projektu, skupni stvari. Kaj so torej tisti razlogi, ki nas povedejo k spremembam obnašanja, pozornosti, da drugega vzamemo v obzir, je bilo eno od izhodišč sestanka pretekli teden. Kaj botruje tej naklonjenosti, SonjaZ  jo je imenovala zaljubljenost v človeka, in kaj je tisto, zaradi česar hodimo na delavnice, kdaj smo tekom delavnic to naklonjenost pridobili, kako pridemo v to stanje sicer v življenju.

Sama sem na delavnice začela hoditi precej nepretenciozno, iz »firbca«, pa tudi iz želje po razgibavanju in delu v skupini, pri čemer mi kakšni cilji niso bili posebno pomembni – češ, največ se zgodi v skupnem preživljanju časa. Kmalu sem naletela na kopico problemov. V gibalnih vajah se je bolj kot prostor igre in možnosti, odprl omejen prostor mojih vedenjskih navad. Moji načini delovanja in odnosi z ljudmi, so se mi pokazali kot precej  enostaven predvidljiv prostor, ki ga pogosto zavračam, ne pa raznovrsten, kot sem si ga predstavljala. Torej, moje obnašanje in navade kot nekakšna podzavest tičijo v mojem telesu in njegovem gibanju, sem začela ugotavljati. Vaje sicer ne posnemajo vsakdanjih praks, vendar pa je že njihova shematičnost zadosten razlog, da se prepoznavaš. To sem vzela kot fin način, da zlezem in se spoprimem s praksami, ki me nervirajo.

Drug problem je bilo skupinsko delo, nenavajenost na ljudi, nepripravljenost, da bi se aktivno odzivala, kaj pripomnila, komentirala. S postavljanjem vprašanj sem imela še najmanj problemov. Ustrezalo mi je, da se z ljudmi srečujem samo v okviru delavnice in na kavi po njej. Marsikaj, kar smo počeli, vsak doživlja po svoje, torej se mi preveč premlevanja in pogovarjanja ni zdelo potrebno, me je obremenilo, še zdaj ne vidim, kam bi nas lahko pripeljalo. Kar je bilo pogovarjanja, je bilo zanimivo, da sem videla, v kakšnih razmislekih so drugi, neredko pa sem se od tega tudi distancirala in si mislila, da pač prvi, gibalni del, odtehta drugega.

Problemi so me torej potegnili, predvsem pa gibanje. Kaj lahko berem iz svojega gibanja, iskanje težišča, motivacije skozi telo, zavedanje množice vzgibov, ki so lahko pomembnejši od nenehnega premišljevanja o odnosih z drugimi, izrečenem, refleksijah. Zrcaljenje ni bilo več nekaj, kar me umešča zgolj vase, moje misli, mojo samopodobo, temveč je bilo ravnotežje v telesu in gibanju. Ker na splošno za dobro počutje in delovanje potrebujem veliko gibanja, izživljanja s telesom, to mi vrača radoživost, mi je bilo delo s telesom na prvem mestu, hkrati pa je bilo marsikaj, kar sem slišala od Radharani (radharanipernarcic), povsem novo in smiselno na različne načine.

Radharani je v svojem dosedanjem rezimeju poudarila, da se znotraj skupine kot posamezniki sploh nismo začeli aktivno odzivati in sodelovati. Že na delavnicah je to večkrat poskušala sprožiti, delali smo ogromno vaj v zvezi z motivacijo in odzivnostjo. Če bi svoja mnenja podajali in se aktivneje odzivali, bi naše pozicije, razlage in načini postali 1.) predmet premisleka, 2.) bi se medsebojno soočili, 3.) postali samo eden od možnih načinov in ne več le nam lasten. Iz oklepanja svojega lastnega načina, Juš (skrabanjus) je to imenoval comfort-zone, se pravzaprav bere nerazumevanje tega, da se različni načini delovanja ne izključujejo in da je njihovo mnoštvo nekaj, kar samo po sebi kot dejstvo obstaja, kar pa sami pri sebi kontinuirano zanikujemo in s tem onemogočamo – v tem primeru – soudeležbo. Zakaj je pravzaprav takšna muka sama izbira med različnimi načini? Naj poudarim, da so tekom pogovora razne teorije o neoliberalistični prenažrtosti z iluzijami užitka v neskončnem kozmosu svobodne potrošniške izbire v bistvu izvisele, kar je dobro delo v tej in njej podobnih situacijah, ko bi se te sicer z lahkoto steoretizirale.

Odgovor je v nejasnem cilju, bi morda rekla Juš in SonjaZ, ki sta že ob prvem vprašanju – kaj je tisto, s čimer se navežeta na projekt – govorila o tem, da jima je veliko lažje, kadar so njune naloge jasne. Govorila sta tako o delavnicah in na splošno o tesnobi, pa tudi situaciji, ko ni prostorov, kaj šele institucij, ki bi tvojo/našo dejavnost potrebovali. Odgovor na njuno zagato bi lahko kot vedno bil ta, da je te prostore potrebno ustvariti. Pri tem se mi vprašanje segregacijskosti ne zdi toliko pomembno, kolikor je pomembna prisotnost, potreba po tem, da jih soustvarjamo, jih polnimo z udejstvovanjem, katere smotrnost vidimo.

Če se vrnem na delavnice. Njihov prostor je v bistvu razmislek o »zunanjem« delovnem in vsakdanjem življenjskem prostoru. Iz dosedanjega dela na delavnicah mislim, da je jasno, da to ni ovira, da ne bi prav tega prostora delavnic nenehno pozunanjali. Torej situacij, ki nastajajo na delavnicah ne razumevamo kot shematične ali vzorčne, temveč so tiste, ki nas dejansko oblikujejo, pozicionirajo. Mislim, da je to tudi tisto, čemur so namenjene. To pa se mi zdi tudi najbolj intrigantno. Če je problem akademskosti, pa tudi marsikaterega drugega prostora, da o institucijah niti ne govorimo (tudi vojska se poslužuje razmišljanja, da je resnični svet zunaj njih), prav ta nevključenost, nezmožnost, da bi se mislili kot del sveta, se mi na delavnicah bolj ali manj uspešno bojujemo prav s tem mlinom na veter.

EN excerpt:

Banalna okna v fascinantni svet

Z redno vadbo (senzibilizacijskim treningom) smo začeli že lani januarja. A razen sprotnih krajših feedbackov med vajami, so šele to tukaj počasni začetki koherentnejših (kolektivnih) analitičnih razmislekov o vadbi, mehanizmih in povezavah z našim vsakdanjim, družbenim delovanjem. Očitno je že tako moralo biti in v tem leži neka logika. Brez vadbe bi analizirali in mleli v prazno – oziroma tako, kot smo pač navajeni mleti, ne da bi nas karkoli soočalo z našimi avtomatičnimi vzorci ter nas (po)rinilo v nove prostore. A brez analitičnega mletja bi tudi vadba bodisi vse bolj služila le še sidriščenju gole forme prakse, se porazgubila, ali pa – če nič drugega – ne bi dosegla pretiranega prepoznavanja in razumevanja njenega namena in dometa. Vse ima svoj čas: in kje smo potemtakem zdaj?

V tem, skoraj dvoletnem procesu je (bil) zame, ki sem vadbo vodila, že samo čas (tj. občutek za čas) izredno informativen dejavnik pri mojem dojemanju našega dela, udeležencev in sebe. Če povem drugače: čas (hitrost, trajanje in timingi spoznavnih premikov in napredka v vadbi) je in še vedno drega vame na način, da na površje naplavi vprašanja in informacije o mehanizmih, ki botrujejo vsakršnemu sprotnemu stanju procesa. Kot nekakšna lučka, ki, ko zasveti, daje vedeti, da se tam nekaj dogaja – kaj točno, torej?

Pravzaprav sem med drugim pravkar gladko malo priznala svojo nepotrpežljivost. To moje stanje in pa sovpadajoča stanja udeležencev se, kot rečeno, po malem odstirajo in kopičijo tekom celotnega procesa vadbe, obenem pa so kot nekakšne »meta-informacije« (»meta-stanje« in/ali »meta-analiza«) splavale na površje tudi ob nedavnem sestanku (okleščene) ekipe – ker se je ta odvil, kakor se pač je. Prvotni namen, da prerešetamo najrazličnejše uvide na podlagi vaj, se je, odkrito rečeno, preusmeril že zaradi prisotnosti. Prisotnost (v pomenu budne izostrenosti) bi kaj lahko bila zgolj ena tistih neproblematičnih tem vadbe in analitične obravnave, a nam je zares potrkala na zavest šele, ko je prerasla v težavo – in sicer na najbolj osnovnem nivoju (v pomenu pojaviti se). Zgodi se npr. tole: če nekaterih udeležencev ni, bodisi na vadbo bodisi na sestanek, se na strani prisotnih vselej sproži paleta najrazličnejših čustev do i) odsotnih, kot povraten, dolgoročni odboj pa tudi do ii) skupine ter celo do iii) dejavnosti, zaradi katere so se zbrali (se zbirajo) in ji sami posvetili (posvečajo) svojo pozornost. Razlogi za odsotnost so lahko razumljivi/legitimni ali pa ne, a v nobenem primeru ne morejo spremeniti dejstva, da se zagon in veselje na tak način sinergično krhata, namesto, da bi se sinergično akumulirala. Temu se ne da izogniti. Zato s tem vselej (vede ali nevede) nekaj storimo. In tu se šele sploh dobro začne bistvo in namen vsega tega.

V grobem bi lahko rekla, da v percipiranju drugih, sebe in medsebojnih odnosov obstajata več ali manj dve možnosti:

a) Da neko stanje/delovanje vzamemo za trajno (osebno) lastnost in jo nemudoma (moralno, ne pa tudi kontekstualno) ovrednotimo – pač v skladu s homogenim in apriornim vrednotenjem, ki velja v nekem družbenem prostoru. Če gre za nas, podležemo strahu, da bi obveljali za negativce, zato težimo k temu, da svoje notranje stanje bodisi čim prej odrinemo na periferijo relevantnosti, ga dodobra prikrivamo (kot, da bi se ga tudi res dalo), ali pa si ga v celoti prepovemo. Ko pride do drugih, je ta proces precej podoben, le da se dogaja kot odboj. Ergo: slednjič se vse odvija na ravni prav-narobe, kriv-nekriv, dober-slab itd. Skratka: nekakšna brezprostorskost. Krč.

b) Da neko stanje/delovanje vzamemo preprosto za »kontejner«, ki s svojo prisotnostjo opozarja nase in na svojo vsebino – pri tem je to, da se pojavi, sicer vsakič znova pomenljivo, a ne na način, da ima neko že določeno vrednost. Če razumemo, da kakršnakoli vsebina tega »kontejnerja« ni namenjena temu, da nas/druge zaznamuje, ampak nam predvsem daje-vedeti, nas stvar (lahko) začne zanimati. Ergo: spustimo se v ta prostor in odkrijemo, da se v njem skriva mnoštvo fascinantnih in koristnih informacij, na podlagi katerih si (pogosto) sploh šele lahko postavimo tudi tista bistvena/ osnovna/ prava vprašanja (o sebi, drugih in stvareh) – in se usposobimo za presojo, ne pa (ob)sodbo.

Opcija a se izkazuje za prevladujočo prakso tega družbenega prostora. No, jaz prisegam na opcijo b – ne le zase, ampak predvsem kot inherentno metodo tukaj opisovane vadbe. V tem obenem vidim osnovo za oblikovanje drugačnih medsebojnih/družbenih odnosov: v pristnem, vrednostno neobremenjenem zanimanju.

To besedilo torej ne govori o hermetičem stanju neke skupine, o tem, kakšen je kdo, in tudi ne služi »karanju nepokornih učencev«. Izpostaviti skuša nek ključen princip, ki nas lahko vodi skozi izbiro delovanja. Odločitev je sicer vselej nekoliko mučna in predstavlja svojevrsten napor, saj se nas miselni avtomatizmi ter paleta trenutnih čustev vedno oklepajo krčeviteje kakor zavest. A kot se je izkazalo, se je vredno zazreti tudi v tako banalne situacije, kot je odsotnost/zamujanje, saj je v njih skritih mnoštvo nadvse zanimivih mehanizmov človeškega delovanja. Po tem ključu je tako med drugim že samo lastna nepotrpežljivost vzdramila moje zanimanje, ki mi je narekovalo, da sem na mizo postavila vprašanja, kot so npr:

• koliko časa potrebuje človek, da zapopade neko prakso, principe delovanja in od česa je to odvisno
• kdo je kdaj (do kakšne mere in na kakšen način) odgovoren za to, da se zgodijo spoznavni premiki; kako sploh razumemo odgovornost
• stvar česa je zanimanje: nas ali objekta/subjekta, na katerega se zanimanje nanaša
• kaj je pravzaprav delo: kdaj in s čim se neko početje šele zares spremeni v delo
• kako percipiramo sebe v svoji posameznosti, svojo (i)relevantnost in moč delovanja
• ali res vedno rabimo več časa, ne pa morda vsakič sproti tisti ključni ne-časni zdaj       … itd.

A ni minilo veliko, ko so se iz teh kot po tekočem traku začela valiti še nadaljnja vprašanja zavezanosti (commitment), odpora-in-komforta, intencionalnosti, samodiscipline, izbire, zahteve, avtoritete, samo-angažmaja, zmožnosti učenja iz opazovanja, kjer ni vse eksplicitno, s tem pa konec koncev klasičnega monty-pythonskega paradoksa, ko Brian vzklika: »You don’t need to follow me … You’ve got to think for yourselves! You’re all individuals!« in množica pod oknom v en glas vzklika nazaj: »Yes, we are all individuals, … we are all different!«.

***

Naj to za začetek služi odstiranju konteksta, v katerem so nastali pričujoči (in bodo prihajajoči) razmisleki; Lahko iz tega vsaj zaslutimo, kako daleč smo pravzaprav nekim pristnim in zdravim družbenim odnosom? Kako daleč razumevanju, kaj pravzaprav pomeni biti družbeni agens v svoji posameznosti? Kaj vse moramo razčistiti pri sebi, da bi lahko delovali družbeno konstruktivno – kje (če sploh kje) je torej meja med osebnim in družbenim? Lahko že končno uvidimo, da tovrstno delo ni le stvar terapij, temveč nuja, »higienski« minimum na najbolj vsakdanji ravni – kajti očitno, se že samo postavljanje vprašanj iz pristnega zanimanja izkazuje za nadvse zagonetno veščino.