JEZA JE ZA nas smiselna – 2. del

Tisto ta pravo jezo začutimo kot izrazito in totalno izžetje v želodcu/želodca – ne glede na to, kaj naredimo z njo, je za to čustvo značilna zanimiva hkratnost (soobstajanje) intenzivne, polno nabite energije (kot bi hotel eksplodirat) in totalnega izčrpanja (kot da te je nekaj povsem izsrkalo). Mogoče se komu sliši znano, gotovo pa vsaj grozno. In vendar jaz osebno prepoznavam jezo kot:

I) izrazito pozitivno čustvo;

II) in izrazito informativno čustvo (morda tudi edino, ki ima več ali manj ravno to    funkcijo)

I)  Kako vraga sem prišla do tega, da jezo razumem kot pozitivno, je precej lahko razložit: ker ne verjamem, da obstaja kaj takega, kot je pozitivno ali negativno samo po sebi (tj. da pojavi ne morejo biti pozit. / negat. v-sebi). Pozitivno ali negativno ni nikakršna »vrsta materije«. Da je menda nek pojav pozitiven ali negativen kot tak, je kapitalistični izum za zatiranje zdrave pameti. Katerikoli pojav je lahko pozitiven ali negativen kvečjemu v svojem učinku. To pa obenem pomeni, da je vselej tudi odvisen od konteksta in že zato ne more biti enotno (vedno enako) označen. (Pri tem moram torej tiste, ki so zelo navezani na svoj »dober namen«, žal precej razočarati, kajti, namen ne naredi ničesar: življenje gradijo in nanj vplivajo zgolj dejanja in njihovi učinki). >>> Na podlagi tega je za moje pojme jeza pozitivno čustvo, ker ima v svoji bistveni funkciji pozitiven učinek: tj. informira nas o nečem, kar je za nas življenjskega pomena.

II)  Seveda je povsem nekaj drugega, kaj z jezo naredimo – če se namreč jeze drži percepcija negativnega, je to prej zato, ker jezo prepogosto zadržujemo, jo perpetuiramo, ji v času dodajamo še nove (navadno izmišljene, »namaštane« vsebine) ter ji s tem le napihujemo naboj, dokler niti sami več ne vemo, za kaj gre. To je pač naš »slab smisel za jezo«, ki pa gotovo prinaša negativne učinke. A v svoji osnovni funkciji – tj. če jezo zaznamo natančno v tistem trenutku, ko se je prvič sprožila, se pravi, v trenutku nekega dejanja, ob katerem se je sprožilo v nas to čustvo – potem nam jeza ponudi jasno informacijo:

i) da je bilo nad nami storjeno neko nasilje (kakršnekoli vrste), tj. da je s tem dejanjem nekdo povozil naše esencialne potrebe, naše sebstvo, naše meje: nas;

ii) da nam to škoduje;

iii) in da je to res.

Od tu dalje človek jeze v resnici več ne potrebuje: njena naloga je opravljena.

Če parafraziram Nadaljujte z branjem

Advertisements

JEZA JE ZA nas smiselna – 1. del

Janko, ko sva se zadnjič pogovarjala na temo jeze, pa si me prosil, naj ponovim, kako jaz to razumem: evo, sem se odločila, da ti kar napišem. Torej – po mojih opazovanjih je zelo dobro najprej a) ločit določena jezi podobna, a ne ista čustva/stanja, in b) ločit čustvo/stanje od izraza/izražanja slednjega.

a) Čeprav navadno res za celo paleto čustev/stanj pavšalno rečemo »jezen sem (nase)«, sama vidim precej jasno razliko med jezo in npr. frustracijo, občutkom nemoči/nezmožnosti, ali pa ihto, sitnostjo. Nadaljujte z branjem

Individualni trening: Rojstvo (refleksija)

Po 9 mesecih rednih treningov sem svoje dosežke in dognanja delil tudi s prijatelji. Zanimiva sta mi bila predvsem odziva dveh prijateljic, ki sta zelo fit in telesno aktivni. Ko sem eni od njiju opisoval (in tudi pokazal) vajo, pri kateri moraš premakniti le tisti del telesa (in ne sklop), ki se ga inštruktorica dotakne je bil njen odgovor, da to ni za njo. Drugače se ukvarja z adrenalinskimi športi in je zelo eksplozivna. Druga se ukvarja z zračnimi disciplinami (aerials), na vertikalni vrvi in tudi na trapezu. Tudi zelo telesno gibčna, močna in eksplozivna. Ko sem njej opisal vajo, pri kateri sekvenco gibov, ki jo normalno narediš v 5 sekundah razvlečeš na 10 minut, je bil njen odgovor, da je to (zanjo) zelo težko.

Oba odgovora sta me presenetila, saj sem opazil, da kljub njuni zavidljivi telesni kondiciji obstaja neka samoomejitev, rigidnost, ki pa ni telesnega temveč mentalnega izvora. Pri mojih individualnih vajah pa se ravno ti koncepti razbijajo in prenašajo na telo in obratno. Lahko bi rekli, da se ustvarja nov mišični spomin in novi, razširjeni miselni in čustveni vzorci v možganih. Pri recimo spodletelem poizkusu, zdrsu ali padcu se telo kar avtomatično odzove z mehkostjo in ne z grobo fizično silo. Po domače, na tla ne telebneš kot klada, temveč se zliješ v gib, ki ti omogoča mehak pristanek. Dostikrat lahko iz tega nadaljuješ v naslednji gib/gibanje, tako da prej trd pristanek na tleh, zamenja eleganten pristanek in pobiranje z zelo malo vloženega truda.

Mogoče se tak pristop za nekoga zdi nezanimiv, zamuden ali vizualno nezahteven in neprivlačen, je to po mojem mnenju in dosedanjih izkušnjah prva celovita obravnava, pri kateri napreduješ tako telesno in duševno s katero sem se srečal. Primerna je za ljudi vseh starosti in fizičnih zmožnosti.

Individualni trening: Začetek

Prvi motiv k pristopu k treningu/vajam pri Radharani je bil, da premaknem svoje telo, da ga učvrstim, saj sem prebil večino časa v sedečem položaju. Moje telo je postalo rigidno in nefleksibilno. Tudi neke kondicije nisem imel. Odločal sem se med različnimi stvarmi kot so razni fitnesi, športi tudi borilne veščine. Vsi ti pristopi nekako niso bili v skladu z mojimi potrebami, saj sem vseeno star 44 let in se tudi bal poškodb. Začetne vajo so vsebovale sklop tako telesnih (vaje za moč, raztegovanje …) kakor tudi dihalne energetske in vaje. Prirejene so bile za mojo takratno telesno kondicijo in zmožnosti. Vaje so na pri pogled zgledale precej enostavne, vendar so bile zame dosti zahtevne. Seveda, ko sem jih pravilno izvedel.

Ob tem ni bil moj primarni motiv, da v hitrem času dosežem nek danes popularni rezultat kot npr. lep zunanji izgled, temveč da se premikam in gibam, na način, ki ni moj vsakdanji. Ob treningih sem se soočal tudi s svojimi občutki in čustvi, ki so se pojavljali kot npr. strahovi, sram, pomanjkanje samozavesti, nezaupanje v lastne sposobnosti …

Prišel sem do ugotovitve, da so moji mentalni procesi in čustvovanja veliko vplivala na nefleksibilnost in zakrčenost mojega telesa. Z rednim treningom in angažiranostjo sem opazoval in opazil, da se ti vzorci počasi spreminjajo, nekateri celo izginjajo. Z neko mentalno higieno, ki nam jo dandanes kar primanjkuje, so tudi moji gibi postali manj zategnjeni, bolj artikulirani in »lepi«, sproščeni. Za določen gib ali vajo sem porabljal manj energije oziroma porabil manj napora, saj je večina energije na začetku šla za razmišljanje ali nek notranji boj, telo pa stremi k energetskemu ravnovesju. Tudi opustitev kakšne razvade je priporočljiva. S tem se še pospeši proces povezave med fizičnim in mentalnim delom telesa. Seveda se pozna tudi na zunanjem fizičnem izgledu in naravni telesni drži.

Same vaje se zunanjemu opazovalcu ne zdijo nekaj posebnega, ko pa se temu posvetiš in dojameš (kar Radharani razloži), koncept, ki je v ozadju, postane stvar kar velik izziv.

Skupinski trening (2017) – fragment 2

S perifernim vidom smo opazovali medprostore v skupini, gibanje, valovanje drug drugega. Predstavljali naj bi si, da smo v vodi in da gibanje vsakega posameznika ustvarja premikanje vodne gmote. Vaja v zaznavanju povezanosti, soodvisnosti – vsaj zame. Najbolj me je presenetil in mi bil nov občutek, kako je, ko smo vsi odprti za to povezanost, delovanje v povezavi drug z drugim. Zdel se mi je predvsem – nov, neprimerljiv občutek z ničemer še do zdaj izkušenim. Spuki 😦 Med »valovanjem« so mi vpadale misli, refleksije: »A se zdaj samo odzivam na okolico? A jo zdaj posnemam? Kje sem tu jaz, moje delovanje? Je moje delovanje le v odzivanju in posnemanju? Kaj je pri tem izvirno mojega? Kaj jaz iniciiram? In koliko pri vsem skupaj sploh lahko iniciiram?« Nekajkrat sem zato poskusila še dodati, začeti kaj svojega. A spreletelo me je, da mi je to – premalo. De se izgubljam. In sem ostala nekako s tistim občutkom, da je novo in milostno biti povezan, a da si želim ob tem ohranjati tudi sebe, občutek individualnosti (a ne ločenosti). A kako zdaj to usklajevat, balansirat? Ne izključevati nobenega, nasprotno, prepletati. Se ne vklapljati in izklapljati iz povezanosti, ampak – kaj? … Biti pač pozoren? Na okolico? Nase?

Nenehno, vsak trenutek, v vsaki stvari – kot se je po vaji pokazalo v skupinski refleksiji – namreč bolj ali manj delujem – kategorično. Ko je denimo Radharani rekla, naj vajo (počasi) zaključimo, je bil moj počasi (po mojem občutku) morda telesen (da sem se npr. spravila iz fizične pozicije, ki mi ni bila več ugodna). Po drugi strani pa kot bi mi v hipu padla zavesa (»konec vaje«) in filingom, ki so se med vajo morda izoblikovali, nisem posvečala več nobene pozornosti – ko je konec, je (skorajda odsekano) konec. Preklapljanje med kategorijami, sledenje le-tem, ne pa torej sledenje temu, kar se je morda izven mene vzpostavilo, izoblikovalo. Osredotočenost nase, reflektiranje mi torej funkcionirata na račun mirnega, prisotnega nevrednotenjskega opazovanja, zaznavanja. Ker mi to ni mi nekaj, kar bi počela, ker je – kaj? Prepočasno? Eh, jezi me to (lastno) neprepoznavanje, neupoštevanje vrednosti (pomena) tega, da opazuješ, zaznavaš – okolico, sicer je itak vse samo mlinček v (lastni) glavi 🙂

“Katana”

Vaja “katana” (energijska vaja – razmišljam o temu, kako lažje je zapopasti vajo, če si jo zvizualiziram in jo notranje nekako asociativno povežem z nečim poznanim. V tem primeru je bila asociacija giba, ki smo ga pri vaji izvajali, katana – japonski meč in zamah s tem mečem. A kljub temu, da sem zapopadla držo in gibanje, pa sem imela stalno občutek, da ne morem s tema dvema uskladiti še dihanja oziroma izdihovanja, ki je bilo eno izmed ključnih delov vaje. Morda še bolj točno lociram moj “problem”, če rečem, da mi je sama logistika in uskladitev gibov ter dihanja uspevala, a občutek, ki sem ga po tem začutila v telesu mi je govoril o manku nekega središča v telesu, neke kompaktnosti in volje. Poleg tega, pa sem ozavestila, kako malo pozornosti posvečam zavestnemu dihanju ali pa le opazovanju tega. Če sem začela s tem, kako je lažje zapopasti vajo z vizualizacijo, pa se očitno v tem skriva tudi past. Če se zaradi te preveč usmerim v pozicijo in gibe telese – lahko bi rekla, če delam kot “zgleda od zunaj”, hitro na račun tega izgubim notranjo dinamiko v telesu ali pa je ne razvijam v tolikšni meri kot bi jo lahko.