Tisto ta pravo jezo začutimo kot izrazito in totalno izžetje v želodcu/želodca – ne glede na to, kaj naredimo z njo, je za to čustvo značilna zanimiva hkratnost (soobstajanje) intenzivne, polno nabite energije (kot bi hotel eksplodirat) in totalnega izčrpanja (kot da te je nekaj povsem izsrkalo). Mogoče se komu sliši znano, gotovo pa vsaj grozno. In vendar jaz osebno prepoznavam jezo kot:
I) izrazito pozitivno čustvo;
II) in izrazito informativno čustvo (morda tudi edino, ki ima več ali manj ravno to funkcijo)
I) Kako vraga sem prišla do tega, da jezo razumem kot pozitivno, je precej lahko razložit: ker ne verjamem, da obstaja kaj takega, kot je pozitivno ali negativno samo po sebi (tj. da pojavi ne morejo biti pozit. / negat. v-sebi). Pozitivno ali negativno ni nikakršna »vrsta materije«. Da je menda nek pojav pozitiven ali negativen kot tak, je kapitalistični izum za zatiranje zdrave pameti. Katerikoli pojav je lahko pozitiven ali negativen kvečjemu v svojem učinku. To pa obenem pomeni, da je vselej tudi odvisen od konteksta in že zato ne more biti enotno (vedno enako) označen. (Pri tem moram torej tiste, ki so zelo navezani na svoj »dober namen«, žal precej razočarati, kajti, namen ne naredi ničesar: življenje gradijo in nanj vplivajo zgolj dejanja in njihovi učinki). >>> Na podlagi tega je za moje pojme jeza pozitivno čustvo, ker ima v svoji bistveni funkciji pozitiven učinek: tj. informira nas o nečem, kar je za nas življenjskega pomena.
II) Seveda je povsem nekaj drugega, kaj z jezo naredimo – če se namreč jeze drži percepcija negativnega, je to prej zato, ker jezo prepogosto zadržujemo, jo perpetuiramo, ji v času dodajamo še nove (navadno izmišljene, »namaštane« vsebine) ter ji s tem le napihujemo naboj, dokler niti sami več ne vemo, za kaj gre. To je pač naš »slab smisel za jezo«, ki pa gotovo prinaša negativne učinke. A v svoji osnovni funkciji – tj. če jezo zaznamo natančno v tistem trenutku, ko se je prvič sprožila, se pravi, v trenutku nekega dejanja, ob katerem se je sprožilo v nas to čustvo – potem nam jeza ponudi jasno informacijo:
i) da je bilo nad nami storjeno neko nasilje (kakršnekoli vrste), tj. da je s tem dejanjem nekdo povozil naše esencialne potrebe, naše sebstvo, naše meje: nas;
ii) da nam to škoduje;
iii) in da je to res.
Od tu dalje človek jeze v resnici več ne potrebuje: njena naloga je opravljena.
Če parafraziram Nadaljujte z branjem