Všeč mi je, Juš, da si v svojem prispevku (skrabanjus, Med postavljanjem vprašanj… ) enakovredno vključil tudi najin primer in torej tudi izpisal moje ime: kot vodji klasov se mi to zdi zelo dobro, ker se iz tega vidi, da zavedanje (ki ga želimo vzgajati s to našo prakso) ne pomeni posameznikove popolnosti, tj. da se posamezniku ali med posamezniki nikdar ne bi dogajali zdrsi in zapleti, ampak gre predvsem za osebni kompas. Kot »antagonistu« v tej zgodbi pa mi izpis mojega imena pomeni predvsem to, da si mi za razliko od anonimnega, s komerkoli zamenljivega subjekta, priznal konkreten obstoj – namreč, ker mi edino to daje možnost, da odgovorim. S tem pa se vendarle počasi premikamo tudi k poudarjanju procesa in ne le »avtorskih ugotovitev«. In čeprav se vse to že takoj nanaša na celotno vsebino, o kateri pišeš, obenem pa sproža tudi vrsto dodatnih poant, naj vseeno začnem z manjšim, dodatnim komentarjem.
Sam si že lepo pokazal, kako se tisto, kar je bilo rečeno, lahko razlikuje od tistega, kar je bilo slišano, in kako naše predvidevanje in pričakovanje oziroma čustvo, ki ga vsebujeta, vpliva na naše poslušanje/slišanje: zelo nazoren primer. Mene pa je ob ponovnem prebiranju tvojega prispevka (predvsem tistega dela: »Radharani je nato poudarila zanimivo razliko med a) vprašati vprašanje in b) vprašati pričakovanje. Ona je mislila, da bi jaz naredil prvo … «) prešinila še naslednja artikulacija. Tebe sem res vprašala-vprašanje in s tem od tebe želela (bolj kot samo mislila), da bi tudi dalje vprašal-vprašanje. A čeprav moje vprašanje, kot sva razčistila, ni vsebovalo nikakršnega pričakovanja v zvezi z odgovorom na najbolj očitno vsebino vprašanja, pa vendarle je vsebovalo neko implicitno, meni samoumevno pričakovanje – v relaciji s tabo namreč to, da boš razumel, da gre za vprašati-vprašanje, v relaciji z organizatorjem dogodka pa poleg tega tudi, da bo odgovoril, enako iskreno/neobremenjeno, kot jaz sprašujem. Če sedaj pomislim, je najbolj zanimivo to, da sem na ta račun že mnogokrat slišala, da pričakujem preveč od ljudi. Nemara paradoksalno. A ravno tu smo na zelo relevantni točki problematike.
Iz tega vidimo vsaj to, da ljudje vselej skomuniciramo veliko več ravni, kot menimo, da jih. Pravzaprav je eksplicitno izražen (verbalni) pomen, ki mu navadno pripisujemo toliko vrednosti – sploh v zvezi z našo domnevno racionalnostjo – le zanemarljiv delež našega bivanja, komunikacije in medsebojnih/družbenih odnosov, prevladujoč del pa se sočasno odvija na ravni samoumevnega izmenjevanja in sidriščenja vrste implicitnih pomenov, čustev, vzorcev, norm itd. S tem, ko so slednji potisnjeni v implicitno, načeloma naj ne bi bili izzvani, spreminjani. Tej težnji in temu stanju navadno rečemo kultura. Če torej nadaljujem v slogu take eksternalizacije, je »kultura« Slovencev vsaj po mojih izkušnjah še posebej akutno nagnjena k temu, da naj bi posameznik namesto zase raje mislil za drugega, od drugega pa pričakoval, da bo mislil namesto njega. Pravzaprav smo ravno zadnjič po klasu (glej, Raziskovalno gradivo, A_D_K_2013_10_24.mp3) imeli debato o tem, kako komplicirano postane, ko nekdo govori/počne nekaj, ker misli, da drugi nekaj misli/čuti, in slednjič nihče več ne ve, kaj kdo zares misli, ker oba akterja na slepo stresata projekcije drug na drugega. V takih situacijah postane človeku izredno težko »razvozlati klopko« in že samo zase prepoznati, kaj iskreno čuti, želi, pa tudi natančno izreka, saj se medtem že izgubi v predvidevanjih o oziroma v namišljenem drugem. Če pa že kdo lahko prepozna svoje iskrene občutke, ga drugi (ki svojih ne) pogosto niti ne vzame zares, mu ne verjame. In to je prevladujoča praksa.
V tem se ta problematika začne navezovati tudi na prispevek Tiho nasilje… Nadaljujte z branjem
SENSEncePICNIC 