Ob prebiranju zapiskov »soklasovcev« sem razmišljal, kje v meni se je skrivala blokada pred pisanjem, v katerega nas spodbuja Radharani (radharanipernarcic). Pričujoči sestavek skozi samoizpoved in samoraziskovanje pojasnjuje vzroke in razmišljanja o vsebini naših srečanj, predvsem pa o načinu dojemanja in mišljenja nas in naših teles.
Delavnice sem začel obiskovati v obdobju močne zaljubljenosti v enega izmed »klasovcev« in s tem povezane želje po fizični bližini. Fant je bil študijski kolega in prijatelj in bolj kot sem ga spoznaval, močneje me je privlačil. Bal sem se verjetne zavrnitve izpovedane ljubezni, moja naklonjenost pa je zaradi nedosegljivosti subjekta poželenja prerasla v manično obsedenost in samotrpinčenje, ki ga nisem razumel, še manj pa sem se znal s tem soočiti. Želja po njegovem dotiku je bila peklensko boleča. Bil sem (mu) tako zelo blizu in hkrati tako zelo daleč. Ob pričetku klasov sem verjel, da bo fizična bližina raziskovanja telesa in telesnosti zadovoljila moj »gon po približevanju«, refleksija fizičnih vaj pa dala uvid v njegovo dojemanje samega sebe. V raziskovanje gibanja sem vstopal nabit s pomeni, hrepenenji, frustracijami, ki jih nisem mogel ne izraziti ne udejaniti. Želel sem jih utekočiniti v navidezno brezpomenskih bežnih stikih med nama. Zgodilo se je ravno nasprotno. Bolj kot sem spoznaval njega, njegovo telesnost in telesnost »soklasovcev«, bolj sem spoznaval sebe, svojo telesnost in telo ter njegove reakcije in odzive.
Občutke ob vajah bi ob refleksiji znal ubesediti, vendar si jih nisem upal. Kako bi si lahko drznil povedati, da so bili med raziskovanjem senzorične/taktilne asociativnosti in telesnega spomina (»touchscape«) drsenje po koži, piki, zbadanje, šepetanje, mršenje las slika temnega gozda, vej, gomazenja po listju, prepoznavanje teles dveh ljubimcev in nežnega ljubljenja. Intimna, erotična izkušnja dotika je morala ostati sebi lastna (neubesedena). Zakaj? Bal sem se namreč, da bo negativno ovrednotena, stigmatizirana. Še posebej, ker sem včasih občutil (tudi) nehoteno vzburjenje, ki sem ga potlačil. Od kod (je izviral) strah pred (potencialno) erotičnostjo naših dotikov (in naših teles)? Saj so vendar tako kot drugi dotiki fundamentalen del nas samih? Zakaj imajo rokovanje, trepljanje, pozdravljanje drugačen pomen kot masaža, poljubljanje, držanje za roko? Na klasih smo se spraševali, na kakšen način dojemamo različne elemente dotikov (dinamika, jakost, smer, asociativnost itd.) in kdaj se zgodi trenutek družbenega konsenza, ko se nanje prilepi nek pomen, premalo pa smo po mojem mnenju razmišljali o tem, da smo si ljudje med seboj različni in lahko različni dotiki v različnih ljudeh sprožijo različne reakcije. Je torej sploh smiselno govoriti o »drugih dotikih«, če pa ima lahko prav vsak dotik za nekoga svoj(stven) pomen? Mislim, da smo premalo pozornosti namenili intencionalnosti naših dotikov oz. o prepoznavanju namenov in želja, ki jih sprožajo. Kdaj in kako je (bilo) lahko gibanje lesene krogle med dlanema dveh posameznikov erotično? In ali so bile vaje v parih (dotiki, raztezanje) za tista dva udeleženca, ki sta tudi sicer v partnerski zvezi drugačnega pomena kot za druge pare?
Do kakšne mere, predvsem pa kdaj svoje in/ali telo drugega dojemamo kot privlačno in/ali erotično? Čeprav smo veliko časa namenili iskanju izvora samozavedanja telesa, osmišljanju sebe v prostoru in raziskovanju mehanizmov notranjega delovanja, sem imel pogosto neprijeten občutek, da nam ne steče, da ni pravega žara pretoka itd. Morda je bil vzrok ravno v nepoznavanju samih sebe in svojih teles. Nezmožnost razumevanja, obvladovanja in nadzorovanega upravljanja erotičnosti naših teles je po mojem mnenju povzročila, da smo to iskali od znotraj, pozabili pa od zunaj – de-erotizirali. Mislim, da prav tako nismo razmišljali o nadgradnji erotičnosti – seksualnosti – kot konkretni “praksi” oz. “lokalizirani erotičnosti”. Jo lahko enačimo s privlačnostjo ali ne?
Kljub pomislekom, ki jih izpostavljam, so mi klasi pomagali, da sem (tudi skozi proces bolečega in dolgotrajnega od-ljubljanja) spoznaval in reflektiral zaciklanost v avtomatizem prepoznavanja občutkov in odzivov le na površinski jasno zaznavni ravni. Vedno bolj in bolj sem se čutil utelešenega. Radharani je enkrat rekla, da naša telesa sporočajo veliko več, kot znamo opaziti oziroma kot smo si sploh pripravljeni priznati, in to sem prepoznaval v praksi, pri odnosu sebe s »soklasovci«. Ko sem jih nekaj časa opazoval, sem dobil občutek, da lahko prepoznam pomen gibov, dotikov, gest, nasmehov in jih ovrednotim. Ključ za razumevanje svojega zaljubljanja je bilo ravno podrobno opazovanje (Love is attentive observation, kot nam je to enkrat rekla Radharani), ki mi je pokazalo, da ljubiti ne pomeni nujno biti z nekom, temveč je lahko tudi biti ob nekom – z nekom na različne (neintimne) načine.
Po dveh letih ugotavljam, da so (bili) klasi zame pot. Pot samospoznavanja, prepoznavanja, pot v-telešanja, osmišljanja (samega sebe), pot delovanja, pot ubesedovanja, presoje in neobsojanja, predvsem pa pot učenja, ki odgovarja na osnovna vprašanja: kdo sem, kaj sem in kaj želim.
SENSEncePICNIC 