Od našega pogovora z Radharani (radharanipernarcic) in s Klemnom sem se cel teden borila z mislimi, kaj naj napišem o klasih. Dogovorjeni rok za oddajo prispevka je bil včeraj, šele danes pa sem se odločila, da dejansko poskušam nekaj napisati – umiriti beganje lastnih misli in se prizemljiti v besedah. Med tednom sem ugotovila, da se moj osrednji problem ni vrtel oziroma se še zdaj ne vrti okoli vprašanja, kaj napisati o klasih, temveč se je nanašal na pisanje samo. Pisanje je tisto, kar me vrže iz tira. Tisto, kar najbolj odrivam od sebe. Pisanje je strah mojih misli, mojega uma. Te misli se nato prenesejo v konice prstov na rokah, želodec in srce ter se tam zavezljajo in obstanejo. Vsa popolnoma otrpnem in postanem majhna. Kaj delam s strahom oziroma kaj strah dela z mano?
Včasih sem pisala dnevnike. Še zdaj imam nekatere od njih spravljene. Na stotine popisanih strani. Sčasoma in potihoma se je v moje misli začelo plaziti prepričanje, da je moje lastno pisanje in mišljenje popolnoma banalno. Strah pred nedovršenim pisanjem me je odvrnil od pisanja. Pisanja je postalo strah mojih misli. Odnehala sem.
Danes vsak tekst, ki ga moram napisati, spremlja isti miselni tok, ki gre nekako tako:
- napisano bodo brali drugi
- ti drugi bodo tehtali moje besede in misli
- se ne/strinjali z mano
- sledili bodo poglobljeni dialogi in debate, morda celo nova spoznanja
- bojim se, da se moja »globina« izkaže za »plitvino«
- bojim se, da ne morem iti dlje, da ne morem dojeti globin drugega
- bojim se, da me bo to pripeljalo do dvoma v jedro moje lastne osebnosti
Še preden začnem s pisanjem, si v glavi naredim že cel scenarij, od začetka do konca. Komaj stopim v plitvino, že razmišljam o nekih abstraktnih globinah in o moji nesposobnosti pogajanja z njimi. Misli mi bežijo k nekemu namišljenemu cilju, v namišljeno prihodnost in ob tem popolnoma “odtelesim” konkreten Zdaj. In ponavadi se stvar tu zaključi, vsaj zame.
Tako nekako zgleda moja miselna pokrajina strahu. Vedno obstanem v plitvini, kjer si namakam noge, z očmi pa stremim v daljavo, kjer so tiste preklete globine. Teksta ni. Tokrat sem se odločila drugače, pustila sem strahu, da mi pomaga pisati.
EN excerpt: Nadaljujte z branjem
SENSEncePICNIC 