(jump to EN excerpt)
V tem zapisu želim na podlagi nekaterih izkušenj pokazati in razmišljati o razliki med postavljanjem vprašanj, ki iščejo informacije, in postavljanjem vprašanj, ki vsebujejo in posredujejo pričakovanja, na kar me je ob nekem pogovoru opozorila Radharani.
Nekega dne sem med delom v lokalu dobil dve stranki, moškega in žensko. Ona je jokala, on pa vztrajno na plan vlekel robčke in jo tolažil. Tuhtal sem, kako naj s kakšno malenkostjo pomagam, in stuhtal, da lahko (v svojih s pijačami omejenih možnostih) prinesem kozarec cedevite, ki jo imamo natakarji tam brezplačno. Oba sta bila videti kar zadovoljna. Cedevito sem prinesel skupaj z računom, ki sta ga hotela malo prej. Moški mi je dal nekaj napitnine. Tu se razmislek pravzaprav začne: je to naredil iz čistega zadovoljstva nad postrežbo ali morda zato, ker je mislil, da moja gesta predpostavlja povratno vljudnostno gesto, ki mojo vzajemno ovrednoti (npr. z denarjem in za ceno »dejstva«, da se spodobi)? Ali pa je morda celo mislil, da sem napitnino hotel in sem s tem namenom sploh napravil to gesto (kot se mi je na primer nenehno dogajalo v Maroku)? Torej, bolj kot moj vzgib za napitnino me zanima, kako sta situacijo razumela onadva oziroma, ali sta mojo gesto razumela brez nahrbtnika pričakovanj v ozadju (za katerega lahko iskreno rečem, da ga ni bilo).
Sledi drugi primer, ki ga želim na koncu povezati s prvim v zasilen razmislek. Radharani me je ob priložnosti vprašala, ali bi hotel organizatorju nekega performansa, na katerega sem bil povabljen, najprej povedati, da bi jo to izredno zanimalo, in ali bi bilo kaj prostora, da bi nemara lahko sodelovala tudi sama. Sam sem vprašanje razumel kot prošnjo, naj organizatorja vprašam, ali bi lahko tam sodelovala tudi ona. Zanimivo je, kako sem zaradi svojih verjetij o pomenu njenega vprašanja spremenil samo vprašanje (ga strnil v poenostavljeno prošnjo) oziroma ga slišal popolnoma drugače. Do te zanimivosti pa sva z Radharani pravzaprav prišla šele ob pregledovanju pričujočega prispevka, kar je vodilo v refleksijo konstitutivnih mehanizmov v tistem najinem pogovoru. Ker sem takrat imel občutek, da je program dogodka že dokončno začrtan in v njem ni več prostora za spremembe, organizatorju niti nisem posredoval njenega vprašanja, saj sem mislil, da bo to dojel kot breme. Še več, da ga bom z vprašanjem postavil v neprijetno situacijo. Radharani je nato poudarila zanimivo razliko med a) vprašati vprašanje in b) vprašati pričakovanje. Ona je mislila, da bi jaz naredil prvo, sam pa sem zadevo videl izključno v horizontu druge možnosti in hkrati predpostavljal, da bo tudi organizator to razumel na tak način.
Nadalje želim razširiti ta razmislek tudi na druge vrste komunikacije. Čeprav ni dvoma, da sta na primer tako verbalna kot telesna komunikacija nabiti s pomeni (tj. da imajo tako določene besede kot tudi določeni gibi telesa (habitualno) močno določene pomene), pa vseeno menim, da ob dovolj dobri alertiranosti bolj ostro zaznavam prav odtenke telesne komunikacije in da je ta včasih še bolj povedna od vseh ostalih vrst komunikacije.
Ker slednje opazujem tudi pri sebi, si upam trditi, da je (in bi bilo) veliko bolje, ko/če delamo (bi več delali) na reorganizaciji svojih senzoričnih predstav, saj lahko svet tako dojemamo bolj barvit, bolj v skadu z realnostjo in mu dodamo več čutnosti, senzibilnosti.
EN excerpt: Nadaljujte z branjem
SENSEncePICNIC 