Med postavljanjem vprašanj in pričakovanj

(jump to EN excerpt)

V tem zapisu želim na podlagi nekaterih izkušenj pokazati in razmišljati o razliki med postavljanjem vprašanj, ki iščejo informacije, in postavljanjem vprašanj, ki vsebujejo in posredujejo pričakovanja, na kar me je ob nekem pogovoru opozorila Radharani.

Nekega dne sem med delom v lokalu dobil dve stranki, moškega in žensko. Ona je jokala, on pa vztrajno na plan vlekel robčke in jo tolažil. Tuhtal sem, kako naj s kakšno malenkostjo pomagam, in stuhtal, da lahko (v svojih s pijačami omejenih možnostih) prinesem kozarec cedevite, ki jo imamo natakarji tam brezplačno. Oba sta bila videti kar zadovoljna. Cedevito sem prinesel skupaj z računom, ki sta ga hotela malo prej. Moški mi je dal nekaj napitnine. Tu se razmislek pravzaprav začne: je to naredil iz čistega zadovoljstva nad postrežbo ali morda zato, ker je mislil, da moja gesta predpostavlja povratno vljudnostno gesto, ki mojo vzajemno ovrednoti (npr. z denarjem in za ceno »dejstva«, da se spodobi)? Ali pa je morda celo mislil, da sem napitnino hotel in sem s tem namenom sploh napravil to gesto (kot se mi je na primer nenehno dogajalo v Maroku)? Torej, bolj kot moj vzgib za napitnino me zanima, kako sta situacijo razumela onadva oziroma, ali sta mojo gesto razumela brez nahrbtnika pričakovanj v ozadju (za katerega lahko iskreno rečem, da ga ni bilo).

Sledi drugi primer, ki ga želim na koncu povezati s prvim v zasilen razmislek. Radharani me je ob priložnosti vprašala, ali bi hotel organizatorju nekega performansa, na katerega sem bil povabljen, najprej povedati, da bi jo to izredno zanimalo, in ali bi bilo kaj prostora, da bi nemara lahko sodelovala tudi sama. Sam sem vprašanje razumel kot prošnjo, naj organizatorja vprašam, ali bi lahko tam sodelovala tudi ona. Zanimivo je, kako sem zaradi svojih verjetij o pomenu njenega vprašanja spremenil samo vprašanje (ga strnil v poenostavljeno prošnjo) oziroma ga slišal popolnoma drugače. Do te zanimivosti pa sva z Radharani pravzaprav prišla šele ob pregledovanju pričujočega prispevka, kar je vodilo v refleksijo konstitutivnih mehanizmov v tistem najinem pogovoru. Ker sem takrat imel občutek, da je program dogodka že dokončno začrtan in v njem ni več prostora za spremembe, organizatorju niti nisem posredoval njenega vprašanja, saj sem mislil, da bo to dojel kot breme. Še več, da ga bom z vprašanjem postavil v neprijetno situacijo. Radharani je nato poudarila zanimivo razliko med a) vprašati vprašanje in b) vprašati pričakovanje. Ona je mislila, da bi jaz naredil prvo, sam pa sem zadevo videl izključno v horizontu druge možnosti in hkrati predpostavljal, da bo tudi organizator to razumel na tak način.

Nadalje želim razširiti ta razmislek tudi na druge vrste komunikacije. Čeprav ni dvoma, da sta na primer tako verbalna kot telesna komunikacija nabiti s pomeni (tj. da imajo tako določene besede kot tudi določeni gibi telesa (habitualno) močno določene pomene), pa vseeno menim, da ob dovolj dobri alertiranosti bolj ostro zaznavam prav odtenke telesne komunikacije in da je ta včasih še bolj povedna od vseh ostalih vrst komunikacije.

Ker slednje opazujem tudi pri sebi, si upam trditi, da je (in bi bilo) veliko bolje, ko/če delamo (bi več delali) na reorganizaciji svojih senzoričnih predstav, saj lahko svet tako dojemamo bolj barvit, bolj v skadu z realnostjo in mu dodamo več čutnosti, senzibilnosti.

EN excerpt:

Začeti od znoter oziroma sploh začeti

(jump to EN excerpt)

Na klase sem začel hoditi verjetno v začetku januarja 2012. Do pred kratkim sem te »seanse« dojemal zelo izolirano od ostalih aktivnosti in življenja, skorajda kot vzporedno realnost. Ker sem te izkušnje z manjšimi izjemami vedno reduciral na »izkušnjo«, moment, zato nisem razumel kontinuitete procesa, kar je bilo kljub temu vedno pred očmi. In spet ima nek francoski mislec, ki je že pod rušo, prav: skrito je prav to, da nič ni skritega. Vse imamo (bolj kot ne) pred sabo, od naše percepcije pa je odvisno, koliko od tega vsega pustimo na periferiji in koliko na videz nepomembnim stvarem pustimo blizu. V klasih vidim »vrednost« (kakorkoli se to že sliši grozno) predvsem v tem, da te ukoreninjene mehanizme večinoma nezavednih vrednotenj drobtinic percepcije realnosti skušamo opazovati, spreminjati. Naloga je težka, vendar vedno odvisna od nas in od lastne »brce v rit«.

Za trenutek bi se rad ustavil še pri zgoraj opisanem izoliranem umevanju klasov. Podobno se mi kdaj pa kdaj dogaja ob igranju glasbe. Verjetno se bo v tej ali podobni situaciji prepoznal skorajda vsakdo. Torej – spomnim se nekega koncerta, ko se je vsem v bendu »poklopilo«, in to zares poklopilo. Vsaka nota je stala na mestu, bilo je veliko prostora za improvizacijo, vsem se je vse »posrečilo«. Če nadaljujem z nerazumljivostjo – takrat sem prvič doživel, da sem lahko svoj lasten koncert spremljal z distance, čeprav ves potopljen v glasbo. Verjetno je ta poglobljenost prav pogoj za kasnejšo oddaljitev, ki pa ne pomeni nezainteresiranosti, temveč zares biti-v-trenutku. Zakaj to opisujem? Ker sem takrat to izkušnjo dojemal podobno kot izkušnjo klasov – nekaj nenavadnega in zanimivega. Tu pa se je ustavilo. Če bi bil v tistem momentu sposoben refleksije, bolje rečeno pozornega opazovanja procesa, v katerem sem bil, se mi to verjetno ne bi pojavilo le enkrat oziroma ob zelo posebnih priložnostih. Tisti občutek, čeprav redek, ni čudež, da se ga poustvariti oziroma ponovno doživeti, tudi bolj pričakovano. Zdi se, da je oblika izkušnje na klasih in opisane situacije na koncertu radikalno drugačna, princip, po katerem lahko opazujemo in smo prisotni, pa je isti. Gre za opazovanje notranjih mehanizmov in ne pojavnosti. Ne-očitno lahko spremenimo v očitno. Na klasih smo to skušali početi, ključ do opazovanja pa je »budnost«. Slednja ne pride sama od sebe, potrebno se je brcniti.

Najbolje je, da brcnemo sami sebe, kdaj pa pomaga tudi, če »zahteva« po prisotnosti pride od zunaj. Kratko bom orisal le eno izmed mojih ne tako številčnih brc samega sebe. Večjo budnost in s tem osmišljenje klasov sem počasi začel dobivati vzporedno s spoznanjem, da klasi niso in ne smejo biti ločena realnost in da so hkrati uporabni v vsakdanu. Pravi Sherlock! Še posebej bi rad omenil naslednjo vajo, s katero zdaj velikokrat razumem medčloveške odnose. Med stanjem druga proti drugi se osebi dotakneta z dlanmi ene roke (v smislu Tarzana in Jane; podobno je, če se med dlanema znajde žogica). Počasi začneta s »prilepljenima« dlanema potovati po prostoru, pri čemer si izmenjujeta iniciativo gibov in dajanje smeri. Pri tem se ustvari posebna komunikacija, pri kateri se zelo hitro lahko zazna, ali je drugi še prisoten. Za moje pojme se pri tej vaji da tudi lažje opaziti dinamiko odnosa kot na primer pri vsakdanji komunikaciji, saj sem pri komunikaciji, kjer prevladuje dotik, bolj senzibilen. Zdi se mi, da smo se lahko pri tej vaji »oprisotili« hitreje in/ali lažje, saj je bila to naša naloga, vaja kot taka pa je bila tudi na nek način izolirana od realnosti v smislu svoje nenavadnosti, neobičajnosti v vsakdanu. Povezava med to vajo in vsakdanjimi situacijami mi je pomenila prvo resnejšo brco v rit.

Terjanje prisotnosti in odstiranje vsakdanjih mehanizmov naših zaznav vodi v spoznanje, da posameznik in posameznica nimata le enega svojega »kako«, svojega načina, da torej obstaja mnoštvo možnih pristopov in vzorcev. Na tem mestu se zastavlja vprašanje, ki ga je nujno poudariti. Si resnično želimo možnosti izbire ali težimo k ohranjanju svojega vzorca in principa, saj je to mehurček varnosti, “comfort-zone”? Odkrito povedano, sam se osebno izbire kdaj bojim, drugačno možnost pa vidim (ko jo sploh vidim) kot mogočo, ampak je ne zagrabim, ker vseeno predvidevam (brez intelektualnega dela seveda; torej a priori), da mi, če bi jo zagrabil, ne bi bilo udobno. Da, predvidevam, saj ne morem vedeti. Pogosto se mi dogaja, da si drugačen način predstavljam kot nezdružljivega s mojim »prvotnim«, torej pridem v pozicijo ali-ali. Kar pa ni nujno. Prisotnost in možnost izbire je morda vredno videti ne kot težo, temveč kot užitek, ker se človeku odprejo novi pogledi. Vendar, da ne bo pomote, sam tega ne počnem redno. V večini primerov je pač lagodneje plavati v glavi, torej zgolj-biti, kar pa ne pomeni resnično biti (prisoten).

Za konec paradoks par excellence. Radharani (radharanipernarcic) nas je enkrat (najbrž večkrat, pa sem si enkrat to še posebej zapomnil) eksplicitno opozorila na nalogo, katere prisotnosti na klasih dotlej nisem dojel – torej da informacije iz periferije percepcije (tam se znajdejo, ker jim a priori damo nalepko nerelevantno) povlečemo v eksplicitno. Na glas je torej artikulirala nalogo, vendar sem to zares dojel šele, ko sem prav ta princip dojel kot eksplicitno izraženega. Preden sem preko prakse dojel in začel uporabljati ta princip, sem prav slednjega lahko zapopadel le, ko je bila njegova notranja logika pripeljana iz (moje) vedno prisotne megle v eksplicitno, tj. servirana na krožniku.

EN excerpt: