Je že res, da je vsaka zgodba individuuma specifična v niansah, a zdi se: v kolikor se želimo človeku približati, potrebujemo iskrico, ki plete niti. Najlažje si jo predstavljam kot ‘zaljubljenost’, tisto kar te očara. Pri tem neko instinktivno vedenje pravi: ‘prav’. Gon po približevanju pa raziskuje naprej.
Ok. Ni se torej treba vprašati, kaj, kako se zgodi, ko se niti pletejo, pač pa kaj in kako se zgodi, če se ne. Še pomembnejše vprašanje se postavlja v drugem razdelku. Cilja na zmožnost kooperiranja in sodelovanja z ljudmi, ki jih ne začutiš, negativno začutiš, ali preprosteje, s tistimi ljudmi, ki jih ne maraš. V primeru, da iste občutke kot do posameznikov gojiš do predmeta obravnave ali obratno (se pravi, izhodišče negativnih čustev je lahko tudi predmet obravnave), je moje prepričanje, da je pot smiselneje zaključiti. A velikokrat zaradi kontekstualnosti, v kateri se posamezniki znajdemo, to preprosto ni ena izmed možnosti. Razmišljanja, ki ob takšnih situacijah razporejajo naša čustva v gugalnico, naše delovanje, prisotnost ponavadi spravijo na raven pasivnosti, tudi zavračanja.
V takšnih življenskih epizodah je potrebna terjatev. Je potrebna strogost. Pa ne do drugih, pač pa do sebe. Potrebna je strogost v delovanju, ki prinese meta naracijo življenja, zavesti. Kajti v nekaterih situacijah (službena razmerja, realizacija skupinskih projektov, zakonsko odrejene zahteve ipd.) je skupen cilj ‘pomembnejši’ oziroma lepše in pravilneje rečeno, oprijemljivejši od naših posameznih pričakovanj, želja, hrepenenj. Takrat vstopiš prav s terjanjem, zahtevanjem in strogostjo v svoje delovanje, predvsem zato, da preko del(ovanj)a razviješ držo. Včasih se to razmerje zaključi po temporalnemu druženju. Vseeno pa je princip delovanja dobro obdržati, kot eno izmed naših kvalitet. Če skušamo malo ironično pojasniti s tavtologijo; ‘če delaš prav, je prav’, to pa je vedno dobro.
‘Delati prav’ se seveda zdi transparentno izhodišče delovanja, a pravzaprav ni vedno tako. Ko v razmerje do delati prav, stopijo neuresničene in nepotešene želje, se hitro pojavi frustracija, delovanje pa se razvodeni v pasivno prisotnost, grobo rečeno pa še dlje – posameznika v izpraznjenega opazovalca. Prav tu je bistveno opozoriti na odgovornost. Ko se vprašamo po njej, je fino to interogacijo izpeljati v dialektičnem smislu.
Sledil bo tudi primer, a najprej pojasnim zakaj tukaj ‘koristi’ dialektika. Prvič, frustracija (med željo, pričakovanji in na drugi strani dejanskostjo situacije) se razbremeni, saj si znotraj situacije relativiziraš željo. Drugič, prednost se kaže še v tem, da prideš do drugih značilnosti sebe, kar se zdi še pomembneje, saj bi lahko z optimizacijo prestopile iz razmerja frustracija – tesnoba v odgovorno in razbremenjeno delovanje.
Primer: Sama ne zamujam. Ne maram pa tudi, da brez obvestila zamujajo drugi ljudje, s katerimi imam dogovor. To me spravi iz tira, saj se v tem kaže nespoštovanje in diskreditacija mojega časa, dela in pripravljenosti. A ko pomislim, zakaj sama ne zamujam rada, se odgovornost, ki jo ponavadi pričakujem od drugih, ne sproži, pač pa jo nadomesti bizaren razlog. Ta sidrišči v neprijetnosti pojasnjevanja. V kolikor bi potencialno okoliščine od mene zahtevale, da ne pridem točno, je zadrega pred pojasnjevanjem in nezadovoljnostjo drugega človeka prevelika, celo tako, da sproži občutek krivde, zato bom naredila vse, da ne bom zamudila.
Skratka, delovanje, ki se kaže kot odgovornost navzven, to pravzaprav ni. Čemu tako strogo, bi se morebiti vprašali, bistven je vendar rezultat. A vseeno, dejstvo krivde in zadrege, še zdaleč ni prijetno, zato bi bilo smiselno izgladiti to hrapavo odgovornost, ki obdrgne duha. Pri tem pa strogost, ki opozarja na nepravilnosti in površnosti v razumevanju sebe in drugih, zraven kopiči male gradnike za gradnjo mostu do drugega (če se ga seveda posameznik odloči graditi).
SENSEncePICNIC 