Začeti od znoter oziroma sploh začeti

(jump to EN excerpt)

Na klase sem začel hoditi verjetno v začetku januarja 2012. Do pred kratkim sem te »seanse« dojemal zelo izolirano od ostalih aktivnosti in življenja, skorajda kot vzporedno realnost. Ker sem te izkušnje z manjšimi izjemami vedno reduciral na »izkušnjo«, moment, zato nisem razumel kontinuitete procesa, kar je bilo kljub temu vedno pred očmi. In spet ima nek francoski mislec, ki je že pod rušo, prav: skrito je prav to, da nič ni skritega. Vse imamo (bolj kot ne) pred sabo, od naše percepcije pa je odvisno, koliko od tega vsega pustimo na periferiji in koliko na videz nepomembnim stvarem pustimo blizu. V klasih vidim »vrednost« (kakorkoli se to že sliši grozno) predvsem v tem, da te ukoreninjene mehanizme večinoma nezavednih vrednotenj drobtinic percepcije realnosti skušamo opazovati, spreminjati. Naloga je težka, vendar vedno odvisna od nas in od lastne »brce v rit«.

Za trenutek bi se rad ustavil še pri zgoraj opisanem izoliranem umevanju klasov. Podobno se mi kdaj pa kdaj dogaja ob igranju glasbe. Verjetno se bo v tej ali podobni situaciji prepoznal skorajda vsakdo. Torej – spomnim se nekega koncerta, ko se je vsem v bendu »poklopilo«, in to zares poklopilo. Vsaka nota je stala na mestu, bilo je veliko prostora za improvizacijo, vsem se je vse »posrečilo«. Če nadaljujem z nerazumljivostjo – takrat sem prvič doživel, da sem lahko svoj lasten koncert spremljal z distance, čeprav ves potopljen v glasbo. Verjetno je ta poglobljenost prav pogoj za kasnejšo oddaljitev, ki pa ne pomeni nezainteresiranosti, temveč zares biti-v-trenutku. Zakaj to opisujem? Ker sem takrat to izkušnjo dojemal podobno kot izkušnjo klasov – nekaj nenavadnega in zanimivega. Tu pa se je ustavilo. Če bi bil v tistem momentu sposoben refleksije, bolje rečeno pozornega opazovanja procesa, v katerem sem bil, se mi to verjetno ne bi pojavilo le enkrat oziroma ob zelo posebnih priložnostih. Tisti občutek, čeprav redek, ni čudež, da se ga poustvariti oziroma ponovno doživeti, tudi bolj pričakovano. Zdi se, da je oblika izkušnje na klasih in opisane situacije na koncertu radikalno drugačna, princip, po katerem lahko opazujemo in smo prisotni, pa je isti. Gre za opazovanje notranjih mehanizmov in ne pojavnosti. Ne-očitno lahko spremenimo v očitno. Na klasih smo to skušali početi, ključ do opazovanja pa je »budnost«. Slednja ne pride sama od sebe, potrebno se je brcniti.

Najbolje je, da brcnemo sami sebe, kdaj pa pomaga tudi, če »zahteva« po prisotnosti pride od zunaj. Kratko bom orisal le eno izmed mojih ne tako številčnih brc samega sebe. Večjo budnost in s tem osmišljenje klasov sem počasi začel dobivati vzporedno s spoznanjem, da klasi niso in ne smejo biti ločena realnost in da so hkrati uporabni v vsakdanu. Pravi Sherlock! Še posebej bi rad omenil naslednjo vajo, s katero zdaj velikokrat razumem medčloveške odnose. Med stanjem druga proti drugi se osebi dotakneta z dlanmi ene roke (v smislu Tarzana in Jane; podobno je, če se med dlanema znajde žogica). Počasi začneta s »prilepljenima« dlanema potovati po prostoru, pri čemer si izmenjujeta iniciativo gibov in dajanje smeri. Pri tem se ustvari posebna komunikacija, pri kateri se zelo hitro lahko zazna, ali je drugi še prisoten. Za moje pojme se pri tej vaji da tudi lažje opaziti dinamiko odnosa kot na primer pri vsakdanji komunikaciji, saj sem pri komunikaciji, kjer prevladuje dotik, bolj senzibilen. Zdi se mi, da smo se lahko pri tej vaji »oprisotili« hitreje in/ali lažje, saj je bila to naša naloga, vaja kot taka pa je bila tudi na nek način izolirana od realnosti v smislu svoje nenavadnosti, neobičajnosti v vsakdanu. Povezava med to vajo in vsakdanjimi situacijami mi je pomenila prvo resnejšo brco v rit.

Terjanje prisotnosti in odstiranje vsakdanjih mehanizmov naših zaznav vodi v spoznanje, da posameznik in posameznica nimata le enega svojega »kako«, svojega načina, da torej obstaja mnoštvo možnih pristopov in vzorcev. Na tem mestu se zastavlja vprašanje, ki ga je nujno poudariti. Si resnično želimo možnosti izbire ali težimo k ohranjanju svojega vzorca in principa, saj je to mehurček varnosti, “comfort-zone”? Odkrito povedano, sam se osebno izbire kdaj bojim, drugačno možnost pa vidim (ko jo sploh vidim) kot mogočo, ampak je ne zagrabim, ker vseeno predvidevam (brez intelektualnega dela seveda; torej a priori), da mi, če bi jo zagrabil, ne bi bilo udobno. Da, predvidevam, saj ne morem vedeti. Pogosto se mi dogaja, da si drugačen način predstavljam kot nezdružljivega s mojim »prvotnim«, torej pridem v pozicijo ali-ali. Kar pa ni nujno. Prisotnost in možnost izbire je morda vredno videti ne kot težo, temveč kot užitek, ker se človeku odprejo novi pogledi. Vendar, da ne bo pomote, sam tega ne počnem redno. V večini primerov je pač lagodneje plavati v glavi, torej zgolj-biti, kar pa ne pomeni resnično biti (prisoten).

Za konec paradoks par excellence. Radharani (radharanipernarcic) nas je enkrat (najbrž večkrat, pa sem si enkrat to še posebej zapomnil) eksplicitno opozorila na nalogo, katere prisotnosti na klasih dotlej nisem dojel – torej da informacije iz periferije percepcije (tam se znajdejo, ker jim a priori damo nalepko nerelevantno) povlečemo v eksplicitno. Na glas je torej artikulirala nalogo, vendar sem to zares dojel šele, ko sem prav ta princip dojel kot eksplicitno izraženega. Preden sem preko prakse dojel in začel uporabljati ta princip, sem prav slednjega lahko zapopadel le, ko je bila njegova notranja logika pripeljana iz (moje) vedno prisotne megle v eksplicitno, tj. servirana na krožniku.

EN excerpt:

Zadrege delovanja

Je že res, da je vsaka zgodba individuuma specifična v niansah, a zdi se: v kolikor se želimo človeku približati, potrebujemo iskrico, ki plete niti. Najlažje si jo predstavljam kot ‘zaljubljenost’, tisto kar te očara. Pri tem neko instinktivno vedenje pravi: ‘prav’. Gon po približevanju pa raziskuje naprej.

Ok. Ni se torej treba vprašati, kaj, kako se zgodi, ko se niti pletejo, pač pa kaj in kako se zgodi, če se ne. Še pomembnejše vprašanje se postavlja v drugem razdelku. Cilja na zmožnost kooperiranja in sodelovanja z ljudmi, ki jih ne začutiš, negativno začutiš, ali preprosteje, s tistimi ljudmi, ki jih ne maraš. V primeru, da iste občutke kot do posameznikov gojiš do predmeta obravnave ali obratno (se pravi, izhodišče negativnih čustev je lahko tudi predmet obravnave), je moje prepričanje, da je pot smiselneje zaključiti. A  velikokrat zaradi kontekstualnosti, v kateri se posamezniki znajdemo, to preprosto ni ena izmed možnosti. Razmišljanja, ki ob takšnih situacijah razporejajo naša čustva v gugalnico, naše delovanje, prisotnost ponavadi spravijo na raven pasivnosti, tudi zavračanja.

V takšnih življenskih epizodah je potrebna terjatev. Je potrebna strogost. Pa ne do drugih, pač pa do sebe. Potrebna je strogost v delovanju, ki prinese meta naracijo življenja, zavesti. Kajti v nekaterih situacijah (službena razmerja, realizacija skupinskih projektov, zakonsko odrejene zahteve ipd.) je skupen cilj ‘pomembnejši’ oziroma lepše in pravilneje rečeno, oprijemljivejši od naših posameznih pričakovanj, želja, hrepenenj. Takrat vstopiš prav s terjanjem, zahtevanjem in strogostjo v svoje delovanje, predvsem zato, da preko del(ovanj)a razviješ držo. Včasih se to razmerje zaključi po temporalnemu druženju. Vseeno pa je princip delovanja dobro obdržati, kot eno izmed naših kvalitet. Če skušamo malo ironično pojasniti s tavtologijo; ‘če delaš prav, je prav’, to pa je vedno dobro.

‘Delati prav’ se seveda zdi transparentno izhodišče delovanja, a pravzaprav ni vedno tako. Ko v razmerje do delati prav, stopijo neuresničene in nepotešene želje, se hitro pojavi frustracija, delovanje pa se razvodeni v pasivno prisotnost, grobo rečeno pa še dlje – posameznika v izpraznjenega opazovalca. Prav tu je bistveno opozoriti na odgovornost. Ko se vprašamo po njej, je fino to interogacijo izpeljati v dialektičnem smislu.

Sledil bo tudi primer, a najprej pojasnim zakaj tukaj ‘koristi’ dialektika. Prvič, frustracija (med željo, pričakovanji in na drugi strani dejanskostjo situacije) se razbremeni, saj si znotraj situacije relativiziraš željo. Drugič, prednost se kaže še v tem, da prideš do drugih značilnosti sebe, kar se zdi še pomembneje, saj bi lahko z optimizacijo prestopile iz razmerja frustracija – tesnoba v odgovorno in razbremenjeno delovanje.

Primer: Sama ne zamujam. Ne maram pa tudi, da brez obvestila zamujajo drugi ljudje, s katerimi imam dogovor. To me spravi iz tira, saj se v tem kaže nespoštovanje in diskreditacija mojega časa, dela in pripravljenosti. A ko pomislim, zakaj sama ne zamujam rada, se odgovornost, ki jo ponavadi pričakujem od drugih, ne sproži, pač pa jo nadomesti bizaren razlog. Ta sidrišči v neprijetnosti pojasnjevanja. V kolikor bi potencialno okoliščine od mene zahtevale, da ne pridem točno, je zadrega pred pojasnjevanjem in nezadovoljnostjo drugega človeka prevelika, celo tako, da sproži občutek krivde, zato bom naredila vse, da ne bom zamudila. 

Skratka, delovanje, ki se kaže kot odgovornost navzven, to pravzaprav ni. Čemu tako strogo, bi se morebiti vprašali, bistven je vendar rezultat. A vseeno, dejstvo krivde in zadrege, še zdaleč ni prijetno, zato bi bilo smiselno izgladiti to hrapavo odgovornost, ki obdrgne duha. Pri tem pa strogost, ki opozarja na nepravilnosti in površnosti v razumevanju sebe in drugih, zraven kopiči male gradnike za gradnjo mostu do drugega (če se ga seveda posameznik odloči graditi).