Zadrege delovanja

Je že res, da je vsaka zgodba individuuma specifična v niansah, a zdi se: v kolikor se želimo človeku približati, potrebujemo iskrico, ki plete niti. Najlažje si jo predstavljam kot ‘zaljubljenost’, tisto kar te očara. Pri tem neko instinktivno vedenje pravi: ‘prav’. Gon po približevanju pa raziskuje naprej.

Ok. Ni se torej treba vprašati, kaj, kako se zgodi, ko se niti pletejo, pač pa kaj in kako se zgodi, če se ne. Še pomembnejše vprašanje se postavlja v drugem razdelku. Cilja na zmožnost kooperiranja in sodelovanja z ljudmi, ki jih ne začutiš, negativno začutiš, ali preprosteje, s tistimi ljudmi, ki jih ne maraš. V primeru, da iste občutke kot do posameznikov gojiš do predmeta obravnave ali obratno (se pravi, izhodišče negativnih čustev je lahko tudi predmet obravnave), je moje prepričanje, da je pot smiselneje zaključiti. A  velikokrat zaradi kontekstualnosti, v kateri se posamezniki znajdemo, to preprosto ni ena izmed možnosti. Razmišljanja, ki ob takšnih situacijah razporejajo naša čustva v gugalnico, naše delovanje, prisotnost ponavadi spravijo na raven pasivnosti, tudi zavračanja.

V takšnih življenskih epizodah je potrebna terjatev. Je potrebna strogost. Pa ne do drugih, pač pa do sebe. Potrebna je strogost v delovanju, ki prinese meta naracijo življenja, zavesti. Kajti v nekaterih situacijah (službena razmerja, realizacija skupinskih projektov, zakonsko odrejene zahteve ipd.) je skupen cilj ‘pomembnejši’ oziroma lepše in pravilneje rečeno, oprijemljivejši od naših posameznih pričakovanj, želja, hrepenenj. Takrat vstopiš prav s terjanjem, zahtevanjem in strogostjo v svoje delovanje, predvsem zato, da preko del(ovanj)a razviješ držo. Včasih se to razmerje zaključi po temporalnemu druženju. Vseeno pa je princip delovanja dobro obdržati, kot eno izmed naših kvalitet. Če skušamo malo ironično pojasniti s tavtologijo; ‘če delaš prav, je prav’, to pa je vedno dobro.

‘Delati prav’ se seveda zdi transparentno izhodišče delovanja, a pravzaprav ni vedno tako. Ko v razmerje do delati prav, stopijo neuresničene in nepotešene želje, se hitro pojavi frustracija, delovanje pa se razvodeni v pasivno prisotnost, grobo rečeno pa še dlje – posameznika v izpraznjenega opazovalca. Prav tu je bistveno opozoriti na odgovornost. Ko se vprašamo po njej, je fino to interogacijo izpeljati v dialektičnem smislu.

Sledil bo tudi primer, a najprej pojasnim zakaj tukaj ‘koristi’ dialektika. Prvič, frustracija (med željo, pričakovanji in na drugi strani dejanskostjo situacije) se razbremeni, saj si znotraj situacije relativiziraš željo. Drugič, prednost se kaže še v tem, da prideš do drugih značilnosti sebe, kar se zdi še pomembneje, saj bi lahko z optimizacijo prestopile iz razmerja frustracija – tesnoba v odgovorno in razbremenjeno delovanje.

Primer: Sama ne zamujam. Ne maram pa tudi, da brez obvestila zamujajo drugi ljudje, s katerimi imam dogovor. To me spravi iz tira, saj se v tem kaže nespoštovanje in diskreditacija mojega časa, dela in pripravljenosti. A ko pomislim, zakaj sama ne zamujam rada, se odgovornost, ki jo ponavadi pričakujem od drugih, ne sproži, pač pa jo nadomesti bizaren razlog. Ta sidrišči v neprijetnosti pojasnjevanja. V kolikor bi potencialno okoliščine od mene zahtevale, da ne pridem točno, je zadrega pred pojasnjevanjem in nezadovoljnostjo drugega človeka prevelika, celo tako, da sproži občutek krivde, zato bom naredila vse, da ne bom zamudila. 

Skratka, delovanje, ki se kaže kot odgovornost navzven, to pravzaprav ni. Čemu tako strogo, bi se morebiti vprašali, bistven je vendar rezultat. A vseeno, dejstvo krivde in zadrege, še zdaleč ni prijetno, zato bi bilo smiselno izgladiti to hrapavo odgovornost, ki obdrgne duha. Pri tem pa strogost, ki opozarja na nepravilnosti in površnosti v razumevanju sebe in drugih, zraven kopiči male gradnike za gradnjo mostu do drugega (če se ga seveda posameznik odloči graditi).

O moraliziranju, ki ga nihče ne izvaja, comfort-coni ter o zunanjasti in notranjosti mlinov na veter

(jump to EN excerpt)

Začela bom, kot se tudi sicer nemalokrat začnejo delavnice, ali pa se problem izpostavi kje drugje, namreč z odgovornostjo do skupine, čakanjem, prilagajanjem dogovorjenemu pa tudi temu, kdaj sploh pustimo in naredimo prostor, da o posameznih situacijah tega prilagajanja in posledicah zamujanja govorimo. Pričakovanje, da bo razlaga, potreba po takem pogovoru pomenila še eno v vrsti moraliziranj, je nekakšna varnostna zaslomba, za katero veselo in vešče spregledujemo stanja vztrajnega postavljanja se v pozicijo krivde in nelagodja. Tovrstni mehanizmi, da nas nekdo želi z nečim omejevati, so precej simptomatičen izgovor, ki ga uporabljamo, da nam v dogovorih ni treba sodelovati, čeprav smo si zanje pravzaprav sami prizadevali. Je nekakšen dokaz, ki si ga ustvarimo, zato da dokazujemo, da nas drugi ljudje omejujejo v naši svobodi, medtem ko si prizadevajo za ta isti dogovor, za piko na i pa iz distance gledano niti ni povsem jasno, zakaj naj bi ta drugi nekaj takega kot je omejevanje počel, želel ali potreboval.

Sama pogosto veselo reproduciram to samopomilovanja polno pozicijo krivde. SonjaZ npr. nima veliko potrpežljivosti z ljudmi, ki zamujajo, in če ji sicer niso ljubi, bo postalo zamujanje kmalu prva in zadnja karakteristika, ki jo bo pri teh ljudeh videla. Juš (skrabanjus) je dodal, da je njemu poleg simpatije s človekom, pomembna naklonjenost projektu, skupni stvari. Kaj so torej tisti razlogi, ki nas povedejo k spremembam obnašanja, pozornosti, da drugega vzamemo v obzir, je bilo eno od izhodišč sestanka pretekli teden. Kaj botruje tej naklonjenosti, SonjaZ  jo je imenovala zaljubljenost v človeka, in kaj je tisto, zaradi česar hodimo na delavnice, kdaj smo tekom delavnic to naklonjenost pridobili, kako pridemo v to stanje sicer v življenju.

Sama sem na delavnice začela hoditi precej nepretenciozno, iz »firbca«, pa tudi iz želje po razgibavanju in delu v skupini, pri čemer mi kakšni cilji niso bili posebno pomembni – češ, največ se zgodi v skupnem preživljanju časa. Kmalu sem naletela na kopico problemov. V gibalnih vajah se je bolj kot prostor igre in možnosti, odprl omejen prostor mojih vedenjskih navad. Moji načini delovanja in odnosi z ljudmi, so se mi pokazali kot precej  enostaven predvidljiv prostor, ki ga pogosto zavračam, ne pa raznovrsten, kot sem si ga predstavljala. Torej, moje obnašanje in navade kot nekakšna podzavest tičijo v mojem telesu in njegovem gibanju, sem začela ugotavljati. Vaje sicer ne posnemajo vsakdanjih praks, vendar pa je že njihova shematičnost zadosten razlog, da se prepoznavaš. To sem vzela kot fin način, da zlezem in se spoprimem s praksami, ki me nervirajo.

Drug problem je bilo skupinsko delo, nenavajenost na ljudi, nepripravljenost, da bi se aktivno odzivala, kaj pripomnila, komentirala. S postavljanjem vprašanj sem imela še najmanj problemov. Ustrezalo mi je, da se z ljudmi srečujem samo v okviru delavnice in na kavi po njej. Marsikaj, kar smo počeli, vsak doživlja po svoje, torej se mi preveč premlevanja in pogovarjanja ni zdelo potrebno, me je obremenilo, še zdaj ne vidim, kam bi nas lahko pripeljalo. Kar je bilo pogovarjanja, je bilo zanimivo, da sem videla, v kakšnih razmislekih so drugi, neredko pa sem se od tega tudi distancirala in si mislila, da pač prvi, gibalni del, odtehta drugega.

Problemi so me torej potegnili, predvsem pa gibanje. Kaj lahko berem iz svojega gibanja, iskanje težišča, motivacije skozi telo, zavedanje množice vzgibov, ki so lahko pomembnejši od nenehnega premišljevanja o odnosih z drugimi, izrečenem, refleksijah. Zrcaljenje ni bilo več nekaj, kar me umešča zgolj vase, moje misli, mojo samopodobo, temveč je bilo ravnotežje v telesu in gibanju. Ker na splošno za dobro počutje in delovanje potrebujem veliko gibanja, izživljanja s telesom, to mi vrača radoživost, mi je bilo delo s telesom na prvem mestu, hkrati pa je bilo marsikaj, kar sem slišala od Radharani (radharanipernarcic), povsem novo in smiselno na različne načine.

Radharani je v svojem dosedanjem rezimeju poudarila, da se znotraj skupine kot posamezniki sploh nismo začeli aktivno odzivati in sodelovati. Že na delavnicah je to večkrat poskušala sprožiti, delali smo ogromno vaj v zvezi z motivacijo in odzivnostjo. Če bi svoja mnenja podajali in se aktivneje odzivali, bi naše pozicije, razlage in načini postali 1.) predmet premisleka, 2.) bi se medsebojno soočili, 3.) postali samo eden od možnih načinov in ne več le nam lasten. Iz oklepanja svojega lastnega načina, Juš (skrabanjus) je to imenoval comfort-zone, se pravzaprav bere nerazumevanje tega, da se različni načini delovanja ne izključujejo in da je njihovo mnoštvo nekaj, kar samo po sebi kot dejstvo obstaja, kar pa sami pri sebi kontinuirano zanikujemo in s tem onemogočamo – v tem primeru – soudeležbo. Zakaj je pravzaprav takšna muka sama izbira med različnimi načini? Naj poudarim, da so tekom pogovora razne teorije o neoliberalistični prenažrtosti z iluzijami užitka v neskončnem kozmosu svobodne potrošniške izbire v bistvu izvisele, kar je dobro delo v tej in njej podobnih situacijah, ko bi se te sicer z lahkoto steoretizirale.

Odgovor je v nejasnem cilju, bi morda rekla Juš in SonjaZ, ki sta že ob prvem vprašanju – kaj je tisto, s čimer se navežeta na projekt – govorila o tem, da jima je veliko lažje, kadar so njune naloge jasne. Govorila sta tako o delavnicah in na splošno o tesnobi, pa tudi situaciji, ko ni prostorov, kaj šele institucij, ki bi tvojo/našo dejavnost potrebovali. Odgovor na njuno zagato bi lahko kot vedno bil ta, da je te prostore potrebno ustvariti. Pri tem se mi vprašanje segregacijskosti ne zdi toliko pomembno, kolikor je pomembna prisotnost, potreba po tem, da jih soustvarjamo, jih polnimo z udejstvovanjem, katere smotrnost vidimo.

Če se vrnem na delavnice. Njihov prostor je v bistvu razmislek o »zunanjem« delovnem in vsakdanjem življenjskem prostoru. Iz dosedanjega dela na delavnicah mislim, da je jasno, da to ni ovira, da ne bi prav tega prostora delavnic nenehno pozunanjali. Torej situacij, ki nastajajo na delavnicah ne razumevamo kot shematične ali vzorčne, temveč so tiste, ki nas dejansko oblikujejo, pozicionirajo. Mislim, da je to tudi tisto, čemur so namenjene. To pa se mi zdi tudi najbolj intrigantno. Če je problem akademskosti, pa tudi marsikaterega drugega prostora, da o institucijah niti ne govorimo (tudi vojska se poslužuje razmišljanja, da je resnični svet zunaj njih), prav ta nevključenost, nezmožnost, da bi se mislili kot del sveta, se mi na delavnicah bolj ali manj uspešno bojujemo prav s tem mlinom na veter.

EN excerpt: